Božja beseda za 1. postno nedeljo 2023.
Medčloveški odnosi so do današnjih dni najbolj pomemben in tudi najtežji del človekovega življenja. Tako je danes iz poročila o stvarjenju izbran tisti del, ki govori o stvarjenju človeka in njegovih prvih korakih navezovanja medsebojnih odnosov. Takoj, ko človek stopi v odnos, pa se pojavijo težave. Ob sočloveku, ženi, sreča mož tudi kačo, ki je znamenje človeškosti v nas. Mož se sreča s svojo šibkostjo in grešnostjo.
Narobe bi sklepali, če bi rekli, da je podajanje v medčloveške odnose tisto, kar prinaša samo težave. V resnici je tako, da šele medčloveški odnosi pokažejo, kdo smo in kaj je vrednost življenja. Tudi težave, ki pri tem nastanejo, niso odveč. Šele težave nam velikokrat razkrijejo tisto, na kar nismo bili pozorni in to, kar smo morda pozabili, pa ne bi smeli. Kakor nam prepir med zakoncema ali med prijatelji pokaže nekaj, na kar dva do sedaj nista bila pozorna, tako tudi vsak drug spor in težava pokaže, kako bi morali živeti, pa ne živimo dovolj dobro.
Danes je pogosto velika težava, ker ljudje, ki so razočarani nad bližnjimi mislijo, da lahko živijo sami – samozadostno. V našem času je skušnjava toliko večja, ker nam veliko naših potreb zadovolji tehnologija, posebej medijska tehnologija, pa drugi pripomočki in užitki, ki pričarajo človeku svet, v katerem se lahko zasanja in ohranja svoje slabosti. Medsebojni odnosi pa vedno razkrivajo naše pomanjkljivosti, tudi naše grehe. Zato je trenutek, ko se zaprem sam vase ali pa v svoj lastni krog ljudi, obenem tudi zamrznitev moje osebnosti in poti, po kateri hodim. Težave, ki mi jo povzročijo medsebojni odnosi so pravzaprav sreča, saj se odkriva nekaj, kar bi mi bilo sicer nedostopno.
Zato je na 1. postno nedeljo tako pomembno, da vidimo stvarjenje sveta z vidika medčloveških odnosov in se vprašamo, kaj je tisto, kar našemu življenju daje resničen smisel. Kakor vsaka hiša ni dom, tako tudi ves svet okoli nas ne more biti lep, če ga ne vzljubimo – za ljubezen do sveta pa je nujno, da svet doživljamo skozi odnose do naših bratov in sester. Ni pomembno samo to, kje živimo ampak tudi, kdo je z nami v svetu, kjer živimo.
Apostol Pavel pa nas usmeri na našega najbolj ljubečega sopotnika v življenju, to je Kristusa. On je tisti, ki nam resnično lahko omogoči, da bi vzljubili svet, ki se po njem spreminja in celo po stiskah in trpljenju napreduje in zmaguje. Kristus je za apostola Pavla resnično prvi človek, ki je v popolnosti pokazal, kaj je Bog želel, ko je ustvaril človeka. Zato pravi, da je Kristus ne samo najboljši, ampak tudi prvi. Kristus je nekdo, ki je pravi vzorec vsega dobrega v nas, saj nas rešuje naših zakrknjenosti. Berilo, ki smo ga danes prebrali, je zato znamenjenje neprestanega gibanja duhovne moči v nas in govori vsakemu izmed nas, ki se imenujemo kristjani, se pravi ljudje, ki se zavedajo Kristusovega klica v sebi, in zato se tudi mi zavezujemo, da bomo ta svet gledali s Kristusovimi očmi.
In s to popotnico lahko stopimo v odlomek iz Markovega evangelija, ki govori o Jezusovih skušnjavah v puščavi. Vemo, da je to duhovno gibanje, Jezusovo spraševanje tisto, ki nam hoče pokazati, da v svojih razmišljanjih nismo sami, ampak je tudi Jezus z nami. Velikokrat si predstavljam starše, ki razmišljajo o poti svojih otrok in strahu, ki ga ob tem doživljajo. Kako naj otroka vzgojijo, če se bodo zanj neprestano bali: da bi se mu kaj zgodilo, da bi izgubil vero, da bi šel na kriva pota. In če ga ne bodo spustili v svet in ga ne bodo prepustili tem tveganjem, ga nikoli ne bodo mogli dobro vzgojiti in bo zanesljivo ostal nekje zadaj – sam in razočaran. Če pa ga bodo spustili med nevarnosti sveta, pa bodo zanesljivo kdaj v skrbeh in osamljeni v svojem razmišljanju, kaj bi lahko še naredili za svojega otroka. Tako je tudi z nami. Velikokrat smo sami v tem, ko razmišljamo, kaj naj naredimo, ko stopamo po poti vere in ne vemo, če hodimo prav. Ne skrbimo – Jezus nas sicer ne more rešiti trpljenja in verjetno tudi noče. Nam pa v trpljenju stoji ob strani. Hoče pa, da bi doživeli čas, ki nam je darovan na zemlji kot pravo preizkušnjo in kot božji ljubeči dar, ki nam ga daje, da bi rasli proti nebeškem kraljestvu.
V skušnjavah je Jezus čisto človeški. Že to, da je bil skušan kaže, da se je povsem približal vsem ljudem. V tem se vidi njegova ljubezen. Skušnjave niso najprej pokazatelj grehov, ki jih lahko naredimo. So najprej znamenje božje ljubezni.