Kako lepe so Jezusove besede iz današnjega evangeljskega odlomka v katerem Jezus pravi: Jaz sem pot, resnica in življenje. Te besede si velikokrat jemljemo za vzpodbudo in tudi za smer našega življenja. Jezus je pot po kateri moramo hoditi. Ta pot je gotova in varna. Toda kako naj sploh ugotovimo, kaj te besede pomenijo? Vemo, da Jezus s to veselo novico želi nekaj dobrega, a ne vemo, kaj to v resnici pomeni. Pred sabo ne vidimo nobene poti, nobenih posebnih smerokazov in navodil. Pot življenja si še zmeraj utiramo sami.
Zato je tako zelo pomembno, da smo brali v berilih odlomke iz Apostolskih del in pisma apostola Petra, ko so bili krvi kristjani pred enako nalogo, kot smo mi danes. Vedeli so, da si želijo oblikovati svoje življenje in našli so načine, kako to storiti.
Prvi kristjani svojega vsakdanjega služenja niso videli kot manj pomembnega kot bogoslužja. Zato so oskrbovali tudi vse uboge. Vdove so bile v tistem času med najbolj ubogimi posamezniki v družbi. Za vse se je nekako poskrbelo. Takratna družba je delovala tako, da so z ustvarjanjem medsebojnih povezav poskrbeli za vse, ki so pomoč potrebovali. Ta sistem je bil zelo dovršen. Apostoli so očitno takoj na začetku razumeli svojo vlogo predsedovanja skupnosti tudi tako, da so si želeli to vlogo tudi udejanjati. Zato so našli način, kako dejavno živeti svojo predanost Bogu. Poskrbeli so za uboge, predvsem vdove, da so dobile za življenje potrebne stvari. Toda izkazalo se je, da je bilo tega služenja preveč. Že prejšnji teden smo namreč prebrali v svetopisemskem odlomku, da je bilo navdušenje nad novo vero tako veliko, da se je naenkrat krščanski skupnosti pridružila tudi po 5000 ljudi. Med temi je bilo tudi veliko ubogih. In tem so želeli apostoli streči. Spoznali pa so, da je to nemogoče, ker jih je premalo.
Ker jim je bilo število 12 sveto, Jezus jih je takšno število namreč izbral; so premislili in so storili drugače. Premislili so svojo vlogo v skupnosti. Še vedno so bili povezani s skupnostjo preko dobrih del, a se bolj posvetili oznanjevanju božje besede, kar je bilo veliko delo, ki je bilo zelo pomembno. Zato so si izvolili diakone, ki so imeli prvotno vlogo streči pri mizah, to pomeni, ki so bili namenjeni za to, da opravljajo dobra dela; sami pa so se posvetili oznanjevanju evangelija in izkazalo se je, da so še vedno skozi to nalogo darovali prav vse svoje življenje. Za to nalogo so navsezadnje skoraj vsi prelili svojo kri.
Njihova odločitev temelji ravno na vprašanju, kaj je v življenju pomembnejše. Ali je pomembnejše živeti, opravljati molitve in bogoslužje ali pa je pomembnejše delo to, da opravljamo dobra dela in oskrbujemo uboge.
Apostol Peter da čudovit odgovor glede tega. Pravi, da smo vsi mi izvoljen rod in kraljevo duhovstvo. Apostol Peter nas prav vse vidi kot svoje sodelavce, ki svoje življenje živijo varstvu živega Boga. Kako pomembno je to, da se zmoremo oprijeti te izvoljenosti!
Če bomo razmišljali, kaj je pomembnejše, ne bomo našli pravega odgovora. Niti dobrodelnost niti duhovnost nas ne bosta odrešili. Odrešil nas bo Jezus Kristus za katerega apostol Peter pravi, da je živi kamen, na katerega lahko utemeljimo svoje delo.
Na ta način bomo vedno bolj spoznavali, kako nas Gospod usposablja, da bi delali dobro na vse načine.
