Današnja božja beseda nam pripoveduje o treh velikih in pomembnih dogodkih. Vsi trije se zelo tesno stikajo z resničnostjo našega življenja in govorijo o temeljnih premikih, ki gradijo naše življenje.
Prvo berilo govori o Abrahamu. Začne se z nagovorom Boga Abrahamu. Bog nameni Abrahamu pomembne besede.
Zanimiva je okolica tega besedila, ki nam pove veliko. Če gledamo namreč v Prvi Mojzesovi knjigi nekaj vrstic nazaj bomo ugotovili, da je zadnji dogodek v besedilu, ki ga preberemo pred nastopom Abrahama, graditev babilonskega stolpa. Ta projekt človeka zaključi z tragedijo – Bog ljudem zmeša jezik in jih razkropi po vsej zemlji. Naša izkušnja govori, da je zmešan jezik – prepir in razdor; razkropitev, ločitev ljudi – posledica vseh tistih naših življenjskih načrtov, iz katerih smo trmasto in dosledno izključili Boga. Vsega, kar smo zgradili izključno na samem sebi ali v zaupanju v drugega človeka. Vsak drug človek je namreč ravno tako slaboten in končen kakor mi. Z babilonskim stolpom se v Svetem pismu zaključi prvi del zgodbe o človeku. Ta del je nekoliko mitičen, saj o njem ne moremo najti dokazov v zgodovini. Za tem delom je kratek rodovnik, ki nas pripelje do Abrahama in Abraham je prvi človek, ki mu v Svetem pismu rečemo, da je zgodovinska oseba. To pomeni, da je neizpodbitno živel, da lahko o njem najdemo nekatere dokaze; da poznamo nekatere kraje, kjer je bival.
To pa je morda na drug način izraženo tudi v besedah, ki jih je na predavanjih tako lepo pokomentiral naš škof Jurij Bizjak. »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. (1 Mz 12,1). Navadno teh besed ne opazimo, vendar so zelo pomembne. Bog namreč Abrahamu ne reče, naj gre iz enega kraja v drugega. Reče mu, naj gre iz svoje dežele. Ljudje so takrat sicer živeli nomadsko življenje, kar pomeni, da so se neprestano premikali s svojimi čredami. Toda to premikanje je bilo v okviru neke dežele, ki je niso zapuščali. Gre za to, da so bivali na znanih krajih, kar jim je omogočalo tudi, da so vsaj deloma predvideli dogodke, ki se jim bodo zgodili. Vedeli so, kje je boljša paša za njihovo živino, v katerem letnem času bo na katerem delu njihove dežele pričakovati dež, kje vročino in kje sušo. Poznali so tudi nevarne kraje, kjer so prebivali razbojniki ali so jim pretile kače. In zapustiti to deželo je pomenilo, da bi se morali nameniti v neznano. Tak način življenja je dober, ker se gibamo v okviru znanega in varnega. Zapustiti tako življenje pomeni, da svoje življenje postavimo na kocko.
To pa še ni vse. Tak odhod ima še drug pomen. Bog pravi Mojzesu, naj gre iz svoje rodovine. Rodbina ali pleme je v tistem času pomenilo najpomembnejši vir informacij, zavetje, znanje in vse, kar je človek potreboval za svoje življenje. Morebitni človeški padci so bili rešljivi znotraj rodovine. Toda to naj Abraham sedaj zapusti? Še več. Bog poudarja, naj zapusti hišo svojega očeta. To je pomenilo, naj zapusti celo več, kot je mislil prej. Zapustiti mora svojo zgodovino, ki je bila doslej zgodovina njegovega plemena, s tem pa tudi zgodovina njega samega. On je preko te zgodovine prepoznal, kdo sploh je.
In Bog mu ne pove, kam ga pošilja, ohranja ga v negotovosti. Pravi, da naj gre v deželo, ki mu jo bo pokazal. Vsi vemo, kako težko je prepoznavati božjo voljo. Vse se dogaja v našem srcu, naših mislih. Tudi zunanji dogodki nam pokažejo božjo voljo, če le znamo razvozlati njihov pomen.
Če je bila Abrahamova naloga oditi iz svoje deleže, rodbine in iz hiše svojega očeta pa je naša naloga narediti ta korak in še kakšen korak naprej. K temu koraku nas vabi Jezus.
Jezusa v evangeliju spremljamo, kako se dvigne na goro. Zanimivo, prejšnjo nedeljo smo Jezusa spremljali v puščavi. Tam ga je hudič skušal. Puščava je morda nekje v nižinah zemlje. To nedeljo pa se Jezus vzpenja na goro. Tam se bo spremenil vpričo učencev. Morda je to povabilo, da bi tudi mi stopili iz svoje dežele, rodbine in hiše svojega očeta. Kako zelo se držimo tudi mi tega, kar poznamo in zaviramo odrešenje. Dnevno videvam ljudi, ki imajo odrešenje tako rekoč pred nosom. Da bi živeli v svobodi in v resnici, bi morali opustiti nekaj svojih zakrknjenosti. Kljub temu, da spremeniti majhne stvari pri sebi ni lahko pa ne gre za ogromne, zapletene projekte, ampak za preprosto slednje Bogu v majhnih stvareh. Doživljanje sveta takega, kot je, prepoznavanje resnice; ne pristajanje na to, da se v naši okolici dogajanjo zasvojenosti, poniževanja, tlačenje drugega. Red v življenju, zanimanje za dobra spoznanja in dosežke tega sveta …
Zanimivo je, da se Jezus spremeni pred učenci na gori takoj zatem, ko učencem pove, da bo trpel. Ko gredo z gore, ozdravi nekega dečka in učencem spregovori o veri in nato spet napove svoje trpljenje. V križu je moč Jezusovega trpljenja; on je tisti, ki našemu življenju kaže pravo pot.
Ko bomo v teh dneh posta opazovali Jezusa, ki trpi se nam bo zdelo, da smo priključeni neki zgodbi, ki je najbolje ne razumemo. Zgodba Jezusovega trpljenja je namreč prevelika za nas. To je velika zgodba našega odrešenja. Jezus hodi pred nami in mi ga bolj ali manj opazujemo. Poskušamo biti z njim. Toda težko vzamemo njegovo zgodbo čisto za svojo. Je pretežka in zares polna svetosti. Zato apostol piše učencu Timoteju v berilu, ki ga danes beremo, da niso naša dela tista, ki so pripeljala do odrešenja, ampak božji sklep, s katerim nas je izbral in posvetil. Odgovorimo na to božje povabilo.
