Že kar nekaj tednov se pogovarjamo o človeku in temu, kako je ustvarjen in kako naj razumemo naše delovanje. Delitev človeka na dušo in telo je nekaj, kar v današnjem času človeku dela še posebne težave. Zdi se, da človek drago plačuje za vsako svoje napačno razumevanje samega sebe.
Ko se človek preveč osredotoči na svojo dušo, svojo duhovnost se zdi, da izgubi tla pod nogami in tudi ta njegova duhovnost nima več možnosti, da bi izgledala resnično. Ko pa se človek preveč posveti svojemu telesu, pa opazi, da to nikakor ni dovolj. Danes imamo na tem področju veliko zmešnjavo. Skrb za dušo in telo je nenavadno pomešana in mnogi ljudje trpijo zato, ker ne razumejo, da je človek vedno celota duše in telesa in da duša brez telesa v tem življenju ne more živeti, telo brez duše tudi ne.
Ena od pomembnejših misli je, da je človekova duša prišla od živega Boga, je njegov dar in je zato neumrljiva. Naša duša je Božji dar in nosi Božje sledove. Tudi telo je Božji dar, a telo je nekaj, kar poskušajmo prav razumeti. Človekovo telo ni namenjeno propadanju in umrljivosti, zato tudi ni prav, da bi s telesom delali slabo. Telo je nekaj, kar je deležno vsega našega spoštovanja, saj je po besedi apostola Pavla telo dar Svetega Duha. Vedno pa premišljujmo: ne zanemarjamo telesa, ker preko telesa stopamo v odnos z drugimi in tudi z Bogom; in ne zanemarjamo duše, ker je dar od Boga. Katoliški kristjani verujemo, da bomo vstali v poveličanem telesu in zato tako zelo spoštujemo svoje telo kot celoto bivanja.
70. Kdo podari človeku dušo?
Duhovna duša ne prihaja od staršev, marveč jo neposredno ustvari Bog, in je neumrljiva. Ko se ob smrti loči od telesa, ne propade; znova se bo zedinila s telesom ob končnem vstajenju.
