Mojzesova knjiga ali Peteroknjižje je osrednji del Stare zaveze, osrednja oseba je Mojzes, osrednji dogodek pa je izhod iz egiptovskega suženjstva. Še danes je postava tisto, kar mora osvojiti vsak jud, če želi živeti tako, kot je všeč Bogu. Nič manj pa niso te besede pomembne za nas kristjane, saj je to naša zgodovina vere. Stara zaveza na osupljivo nazoren način govori o človekovi naravi in njegovi življenjski poti.
Odlomek, ki ga beremo na to nedeljo, govori o trenutku, ko Bog obnovi zavezo z Izraelci, ki so že izšli iz egiptovskega suženjstva in hodijo po puščavi. Na gori Horebu so prejeli zapovedi, a so obenem tam storili strašanski greh – malikovanje. Toda naše besedilo govori o trenutku, ko se Bog odloči, da bo zavezo obnovil. Človeštvu bo dal še eno priložnost. Ta priložnost pa ni le podaritev božjih zapovedi, ki jih je Mojzes zaradi malikovanja ljudstva uničil, ampak je tudi velika naklonjenost do izvoljenega ljudstva in do vsega človeštva, ki jo Bog pokaže tako, da človeštvu razodene, kdo sploh je. In to božje dejanje je sama notranja drža našega Boga – Svete Trojice. Čeprav je naš Bog nekdo, ki je ena sama skrivnost, pa to ni takšna skrivnost, kakršne so človeške skrivnosti. Bog nenehno želi stremeti k podarjanju in razodevanju. To ni skrivnost, ki bi se skrivala, ampak je to skrivnost, ki bogati in posvečuje. Mojzes to veličino prepozna in Boga počasti. Sveto pismo o Mojzesu pravi, da je bil najponižnejši človek na Zemlji. To pa mu morda v trenutku, ko se Bog sam razodene, pomaga, da s to skrivnostjo Boga sodeluje. Mojzes namreč Bogu takorekoč enakovredno odgovori, ne umakne se nazaj in ne čuti najprej svoje človeške nevrednosti in grešnosti. To ni znamenje ponižnosti. Mojzes na čudovito suveren način Bogu izrazi svojo prošnjo: da bi Bog hodil s svojim ljudstvom – da bi bil prisoten v svojem ljudstvu. To je velika in čudovita skrivnost.
Odlomek iz drugega pisma apostola Pavla, ki ga danes prebiramo, pa je beseda, ki jo vsi dobro poznamo. Prav vsaka sveta maša se začne s temi besedami. Pokaže se, da je v življenju kristjana Sveta Trojica nekaj zelo posebnega – tako po odnosu, ki ga ima Bog do nas, kakor tudi po tem, kako biva Sveta Trojica med nami. To je veličina človeka. Na začetku vsake svete maše se dvakrat spomnimo na Sveto Trojico. Prvič, ko se pokrižamo in izrečemo besede: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha; drugič pa, ko duhovnik pozdravi vse navzoče z besedami: “Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha z vami vsemi”. To je spodbuda in spomin, da naše bogoslužje ni nek sistem, po katerem bi Boga prepričali, da bi nam bil naklonjen, ampak je naše bogoslužje življenje v objemu našega Boga ali, kakor pravi znani duhovni pisatelj: Bogoslužje je igra pri nogah našega Boga. Božja bližina je nekaj, kar kristjan vedno bolj jemlje za svoje.
Tako lahko razumemo Jezusove besede Nikodemu, ki na začetku Janezovega evangeliju pride k njemu. Jezus pravi, da je novo rojstvo iz duha potrebno zato, da bi človek lahko živel polno in božje. To je velika skrivnost naše vere. Biti Bogu blizu in razumeti, da Bog prihaja k nam z ljubeznijo in premošča vso razdaljo med sabo in človekom, je nekaj velikega. Bog je dal celo svojega sina – največ, kar ima; da bi lahko človeku izkazal svojo popolno predanost in ljubezen in pokazal željo, kako zelo si želi, da bi človek živel polno in sveto.
