Priprava na praznik Jezusovega krsta (8. 1. 2023)
Božja beseda za praznik Jezusovega krsta.
Nedelja Jezusovega krsta nam v poslušanje ponuja štiri odlomke božje besede, v katerih v ospredje postavlja Božjega služabnika – božjega odposlanca. V resnici ne smemo zamenjevati Jezusovega in našega krsta. Gre samo za podobnost v besedi. Jezusov krst nikakor ni bil nekaj podobnega našemu, je bil pa dejanje vere. Jezusov krst je klic Janeza Krstnika k spreobrnjenju. Ker Janez krstnik pove, da ga je Bog poslal krščevat lahko sklepamo, da gre za božji poseg v zgodovino človeštva. Ni jasno, kakšno mesto je imel tak krst v tedanji judovski veri.
Krst, ki ga prejmemo mi pa je dejanje, pri katerem ljudje prejmemo Jezusovo novo življenje. To je tako, kakor bi oblekli Kristusa. Krst je zelo pomemben trenutek v življenju človeka.
Na praznik Jezusovega krsta se začne ta podoba Kristusa izrisovati. Pred tem o Jezusu poznamo nekatere poteze iz pripovedi o Jezusovem rojstvu in mladosti, pri Jezusovem krstu pa se začne Jezusovo javno delovanje, Jezus se predstavi sam in predstavi nam tudi svojega Očeta. Zato je še kako pomembna podoba Jezusa Kristusa, ki nam jo predstavi sveto pismo.
V stari zavezi je veliko slutenj o tem, kdo naj bi bil mesija, ki bo prišel. Ena najlepših podob je Gospodov služabnik, ki ga opiše Izaija. Temeljno sporočilo tega speva je, da Bog rešuje. Tudi v našem času Bog rešuje. Verjetno je podoba tega sveta takšna tudi zaradi Boga, saj na koncu kljub velikim zapletom in trpljenju človeštvo napreduje in dobro zmaguje. Tako je bilo tudi v času babilonske sužnosti, ko Izraelci niso imeli nobene možnosti, da bi premagali veliki narod, ki jih je odpeljal v sužnost. Ta sužnost je bila tako težka, da so celo preroki opominjali ljudstvo, naj se ne upirajo in naj se v tuji deželi ustalijo. Čez leta pa se je zgodilo presenečenje – Bog je poslal kralja Kira in je izraelce odpustil, da so odšli nazaj v svojo deželo.
Psalm, ki smo ga danes prebrali, govori o moči Boga. Njegova moč je stvariteljska moč. Z besedo ustvarja prav vse, kar je in spreminja zgodovino. Take besede temeljijo na Izkušnji Izraelcev, ki so izkusili, kako Bog rešuje tekom njihovega življenja. To se sklada z starozavezno vero, ki Boga doživlja kot stvarnika vesoljstva. Če je v Božji roki začetek časov, je tudi vsak naslednji trenutek in s tem tudi naš čas. Če je Bog imel moč ustvariti svet, ga lahko tudi preoblikuje.
Tudi v življenju Cerkve se je Bog razodeval kot nekdo, ki rešuje. Apostolska dela, ki opisujejo življenje prve Cerkve predstavijo apostola Petra, ki spozna, kako Bog deluje v zgodovini. Najbolj dejaven Bog postane, ko pošlje Jezusa Kristusa in on prinaša dobro novico vsemu svetu.
Zanimivo pa je, da se Jezus odloči prejeti Janezov krst. To je krst spreobrnjenja. Jezus je bil brez greha in popolnoma čista oseba. Takega krsta ni potreboval. Toda njegovo dejanje kaže, kako Bog ljubi človeka in se želi povsem izenačiti s človekom. Morda iz tega izhajajo vsi naši dobri sklepi in zaobljube, s katerimi se podajamo na pot vere. Jezus je na vso moč želel biti podoben ljudem, ker nam je na ta način lahko izkazal največjo ljubezen. Mi ubiramo drugo smer. Poskušamo se dvigniti, poduhoviti, pri tem pa se nam zdi, da moramo zapustiti tisto, kar je človeško. V resnici pa nas Bog kliče, da naj v tem svetu vzljubimo to, kar nam je dal, on pa nas bo posvetil.
