P. Atanazij, s krstnim imenom Kristjan, se je rodil v kmečki družini 20. aprila 1911 v Hrastovljah v župniji Kubed. Trinajstletnega ga je oče, sam tretjerednik, zaupal frančiškanom beneške province sv. Antona v samostanu sv. Ane v Kopru. Sledila so leta šolanja, noviciata in študija po raznih italijanskih krajih. Slovesne zaobljube v frančiškanskem redu je izrekel 13. novembra 1932. V samostanu S. Francesco della Vigna v Benetkah, kjer je med drugim študiral bogoslovje, je opravil tudi dveletni misijonski medicinski tečaj. V cerkvi tega samostana je 4. julija 1937 prejel mašniško posvečenje. Naslednjega dne je opravil prvo sveto mašo v kapucinski cerkvi – pri prijatelju in spovedniku sv. Leopoldu Mandiću. Fašisti so hoteli preprečiti njegovo novo mašo v domačem kraju, tako da je do nje prišlo šele 15. avgusta 1937 pri kapelici Device Marije na Vzročku – ob izviru Rižane.
Nato so se zvrstile razne službe: Motta di Livenza, Gemona. Zelo je bil vesel službe pri sv. Ani, kjer je bil katehet in bolniški kaplan v Valdoltri. Leta 1940 je bil najprej pol leta sanitetni vojaški kaplan, nato pa tri leta kurat vojnih in civilnih internirancev v Trevisu, Padovi, Monseliceju,... Tožili so ga generalnemu ministru reda in moral je v Rim na zagovor. Ob tem je prosil za sprejem pri papežu Piju XII., ki mu je opisal razmere v taboriščih in ga prosil za živilske bone. Te je dobil in jih po pošti poslal v taborišče, saj se je bal, da bi mu jih policija ob pregledu na vlaku vzela. Res je prišlo do pregleda, živilski boni pa so srečno prispeli po pošti. Po kapitulaciji Italije se je umaknil v Pazin, kjer je do leta 1947 opravljal več pastoralnih služb. Leta 1947 je bil nedolžen obsojen na dobra štiri leta prisilnega dela v Stari Gradiški. Vzrok za obtožbo je bila preprečitev mitinga proti birmi. Ko je namreč zvedel za načrt o mitingu, je poklical birmance, starše in botre, da se morajo obvezno oglasiti že v soboto. G. Jakob Ukmar je birmo podelil že v soboto, tako je za nedeljo načrtovani miting odpadel.
Ko se je leta 1952 vrnil iz Stare Gradiške, je zaprosil za prestop v slovensko frančiškansko provinco, ki ga je z veseljem sprejela 7. aprila. Nato je služboval po naših samostanih: Ljubljana Vič, Kostanjevica v Novi Gorici. Bil je rektor Marijinega svetišča in od leta 1961 prvi župnijski upravitelj v Strunjanu. Po vmesnem triletnem obdobju, ko je bil spet spovednik na Kostanjevici in Sveti Gori, se je leta 1968 vrnil na Obalo. Najprej je bil spovednik, od leta 1971 župnik v Strunjanu in rektor cerkve v Kopru, kamor se je leta 1974 tudi preselil. Z vso ljubeznijo je skrbel za cerkev sv. Ane vse do leta 1995, ko se je zaradi bolezni umaknil v svojo celico. Še naprej je sprejemal ljudi in opravljal svoje duhovniško poslanstvo, vse do 16. julija 1996, ko so ga odpeljali v bolnišnico v Izolo, kjer je 29. avgusta 1996 v 86. letu starosti umrl.
Bil je preprost, skromen, ponižen Frančiškov sin. Po vzoru svojega prijatelja in spovednika sv. Leopolda Mandića je neutrudno sprejemal vernike in jim delil zakrament sprave. Daritev svete maše je bil zanj vrhunec dneva. Nikdar ni bilo slišati od njega žal besede proti nobenemu človeku, tudi proti tistim ne, ki so ga obsodili na krivičen zapor. Ljubil je samoto, a se je razveselil vsakega obiska. Krasila ga je ljubezen do uboštva. Zadovoljen je bil z malim, srečen v svoji več kot preprosti sobici. Služiti in pomagati drugim, to ga je navdajalo s srečo. Nikoli ni iskal svoje veljave in priznanja. Bolezen, ki ga je težila zadnja leta, je vzel še kot zadnjo stopnjo v šoli križa.
Pokopan je v grobnici pod korom njemu tako ljube cerkve sv. Ane.
