V velikonočnem času beremo berila iz Nove zaveze. Velikonočna vigilija nas je pripeljala po vsej poti odrešenja od stvarjenja vse do nove zaveze, ko je Kristus slavil popolno zmago nad smrtjo. To je popolna novost našega življenja, ki nam jo daje Bog, da bi mi lahko prenovili svoje življenje. To je velikanska milost, tako velika, da zasenči vse, kar se je dogajalo do sedaj oz. drugače: vse, kar se je dogajalo v stari zavezi, Jezusova daritev postavi v novo luč.
O tem priča tudi apostol Peter v Apostolskih delih od koder je vzeto prvo berilo. Apostolska dela so namreč zgodba, kako je živela prva Cerkev, prva skupnost Jezusovih učencev takoj po tem, ko je bil Jezus vzet v nebo. Ta knjiga opisuje rast Cerkve, pa tudi različne zaplete, ki so se dogajali na poti te rasti. Tako je prišlo do zapleta glede na uživanja različnih jedi, posebej tistih, ki so jih judje imeli za nečiste. Apostol Peter skozi svojo osebno izkušnjo božje bližine spozna, da stara zapoved nečistih živali ni odpravljena ampak presežena. Kristus namreč ni prišel odpravljat postave, ampak jo je prišel dopolnit. On, ki je očistil vse stvari in ljudi, je Petru oznanil, da je on Bog, ki je vse stvari ustvaril čiste. Kako bi bilo lepo, ko bi si mi priklicali v spomin to mislel, ko premišljujemo o sebi in naših bližnjih. To bi bilo nekaj čudovitega. Najprej pogosto pomislimo o sebi kot o nekom, ki ni vreden, ki je nečist, ki si ne zasluži pohvale. Toda Bog sam nas je očistil in naredil za neomadeževane. Mi smo božja lastnina in njegovi otroci, tega se lahko veselimo.
Petrova izkušnja ni bila samo glede tega, da je hrana čista. Petrova izkušnja je, da je po Jezusovi daritvi bil očiščen on sam in tudi vse človeštvo. Jezus je vsakemu človeku podaril novo življenje.
In ko je Peter to spoznal je spoznal tudi, da se je zadnja tri leta pred njegovimi očmi odvijala zgodba, ki jo je razumel narobe. Druženje z Jezusom, učenje od njega in poslušanje svojega učenika mu je bilo prijetno in v izziv. Nikoli pa si ni mislil, da je mogoče, da bi lahko Jezus podaril njemu in vsem njegovim bratom in sestram novo življenje, polnost upanja in popolno veselje.
Zato je tako zelo pomembno, da pri velikonočni maši tudi mi na novo premislimo Jezusovo zgodbo in zgodbo našega življenja. Pomenljivo je, da se nobenemu izmed učencev ni zdelo pomembno, da bi karkoli napisal o Jezusovem življenju. Ko pa je Jezus vstal od mrtvih, so videli vse, kar se jim je dogajalo v novi luči in so želeli to tudi napisati. Tako so nastali evangeliji, ki so navdih našega življena do današnjih dni.
Na združenost s Kristusom opozarja tudi apostol Pavel v pismu Kološanom. Ne samo, da se je Jezus združil z nami, ko je prevzel nase našo človeško naravo. Združil se je z vsakim človekom in nam je podaril novo in večno življenje. Besede apostola Pavla kažejo na izjemno združenost Boga z vsakim od nas. To pa ni samo nek pečat ali znamenje, ki z leti mine ali odpade. To je združenost v popolnosti življenja. To je združenost v vstajenju, kar pa pomeni, da nam je Jezus podal roko in ta stisk rok bo ostal za vedno.
Evangeljski odlomek, ki ga bomo prebrali pa kaže na poseben trenutek, ko so učenci spoznali, da je grob prazen. To jim je povedala Marija Magdalena. Zanimivo je, kako se dogaja ta veliki dogodek odrešenja. Peter hiti, da bi srečal Jezusa ali videl, kaj se je zgodilo v grobu. Grob je namreč prostor smrti in popolnega razočaranja. Vstopi v grob in za njim učenec, Janez. Izjemno pomembno je, da se ta dogodek dogaja zgodaj zjutraj, še v temi. Kakor, da bi želele žene in učenci, gnani po posebni moči vere, zajeti nov dan odrešenja že navsezgodaj zjutraj. Učenci si želijo, da bi njihovo življenje zares postalo pristno in polno upanja. Ne vedo, kaj se dogaja, vedo pa, kdo je tisti, ki dela čudovite stvari. Zato mu sledijo in želijo doživeti vsako minuto novega upanja, ki jim gla vliva Gospod.
Kako pomembno je, da se ta igra iskanja nadaljuje tako, da učenci spoznavajo postopoma. Najprej po besedah žena, potem po lastnem spoznanju in nato tako, da se jim vse pokaže v popolnoma drugačni luči.
Tudi mi lahko najdemo navdih za svoje življenje pri apostolu Janezu, ki je po navdihu zapisal vse te besede. On o sebi pričuje, da je videl prazen grob in veroval. Ta vera ni samo zavedanje, da nekaj obstaja – ta vera je popolna človeška pritrditev vsega našega bitja.
