Božja beseda za 5. postno (tiho nedeljo).
Prerok Izaija v vseh svojih zapisih opominja ljudstvo, s tem pa tudi nas, da bi stopili na pot življenja z vso odločnostjo in bi duhovno poglabljali našo življenjsko držo. V tem delu Izaijeve knjige, pa nam prerok govori, kako se bo Bog usmilil svojega ljudstva in kako bo prinesel ljudstvu odrešenje. Zdi se nam, kakor da Bog deluje na drugem mestu v Svetem pismu, kjer pravi nekako takole: če me ljudstvo ni ubogalo, bom pa jaz sam izpolnil del zaveze, ki sem jo sklenil z ljudstvom ali sklenil bom novo zavezo. Staro zavezo so prelomili, zato bom jaz vzpostavil novo.
Bog nagovarja svoje ljudstvo in našteva njegove grehe, pa tudi posledice grehov, ki jih je ljudstvo storilo.
Kakor je v začetku Izaijeve knjige, tako je tudi tukaj omenjeno, da je ena izmed najhujših posledic tega, da so ljudje zapustili postavo z Bogom ta, da poslušajo in ne slišijo. V resnici nam o tem govori že naravni čut. Ko se nakopiči greh in vsaka nepostavnost, ko se začne gledati stran tam, kjer se je greh že zažrl v samo globino razumevanja tega, kar je v svetu prav in resnično; ni več temeljev za to, da bi ljudje sploh slišali in videli. Vsakdo govori svojo zgodbo, med temi zgodbami ni več povezave. To je tako, kakor bi vsi gledali nek predmet in ga opisovali. Vsakdo bi gledal na ta predmet z nekoliko drugačnega zornega kota. Če bi ti ljudje ne spoznali, da resnica izhaja iz njihovega pogovora o tem, kaj vsakdo izmed njih vidi in med njimi ne bi bilo nobenega odnosa, bi vsakdo govoril samo o tem, kar on vidi. Nihče pa ne vidi vsega. Njihovo videnje stvari bi jih prej ločevalo kot združevalo.
Bog to ve in pristopi k ljudstvu z veliko ljubeznijo. Bog ne nastopi proti ljudstvu s kaznijo, ampak na grehe ljudstva odgovori z veliko ljubeznivostjo in dobroto. Svoje ljudstvo spomni, da so ljubljeni in so vredni vse božje pozornosti. Tako Bog človeka spominja, da je ustvarjen po božji podobi in sličnosti in v človekovem srcu je večno znamenje božje ljubezni.
Kljub temu, da človek tudi na ta povabila ljubezni v najbolj temeljni obliki odgovarja z nezvestobo, se Bog nikoli ne naveliča ljubiti in nikoli ne neha človeku odpuščati grehe. To je najpomembnejše, kar bo vsak človek videl in doživel v svojem življenju.
Današnje berilo nam govori, kako naj se človek obrne v prihodnost in naj v polnosti zaživi božjo ljubezen. Ta pogled v prihodnost je polna upanja. To ni pogled v prihodnost, v katerem bi človek pozabil na to, kaj je resnica in temelj njegovega življenja. Celo stranpoti in grehi ostanejo v našem življenju kot nekakšen slab spomin. Toda novo življenje ne temelji na pozabljenju tega, kar se je zgodilo ampak na Kristusu, ki je vzljubil človeka v vsej njegovi resnici. Odrešitev človeka in novo življenje v Bogu je kakor novo stvarjenje. To je trenutek, ko človek doživi resnično prenovitev v Kristusu.
Psalm te nedelje je ena sama slava božji pomoči. Bog je namreč tisti, ki rešuje. Babilonsko izgnanstvo je bilo za izvoljeno ljudstvo najbolj temeljna narodna nesreča. Že v času, ko je bilo ljudstvo premagano, je bilo pobitih veliko članov izvoljenega ljudstva. Zdelo se je, da je Bog pozabil na svoje ljudstvo – tako korenita je bila ta nesreča. Še huje je bilo, ko se je kralj odločil, da je preostale ljudi odpeljal v izgnanstvo. To je narod povsem raztrgalo. V obljubljeni deželi jih je ostala le peščica. Huda preizkušnja je bilo tudi izgnanstvo samo, sa je tako dolgo trajalo, da so Izraelci skoraj pozabili na svojo domovino. Na koncu pa je veliko bolečin povzročila tudi vrnitev, saj so izraelci ob vrnitvi domov na svojih domovih in na svojih zemljiščih našli druge lastnike, ki so si to zemljo lastili. Če so želeli zemljo, od katere bi lahko živeli dobiti nazaj, so se morali spopasti s tistimi, ki so tam bivali, ali pa oditi drugam.
Toda v nasprotju z njihovim pričakovanjem njihova trdnost ni bila v stvareh in zemlji. Med vojno jih je Bog varoval, da jih je ostalo vsaj nekaj. Ob izgnanstvu jim je Gospod pošiljal preroke. V nekem trenutku so doumeli, da je njihova dežela v njihovem srcu in v odnosu do Boga. In nenazadnje so ravno v babilonu napisali najdragocenejšo razlago postave – Babilonski talmud, ki je znamenje njihove odločnosti, da se oprimejo novega življenja. V tej veri izraelcev nastane psalm, ki opeva Boga, ki rešuje.
Če je berilo iz knjige preroka Izaija opevalo vrnitev človeka iz greha v življenje in je ob tem tudi hvalnica čisti in iskreni božji ljubezni do človeka, je psalm slava Bogu, ki rešuje. Berilo iz pisma apostola Pavla pa povsem naravnost spregovori o tem, kako se v človeku Božji duh zakorenini, da človek vedno bolj odločno hodi po poti, ki mu jo je Bog začrtal. Tudi apostol pravi, da se ozira naprej, pred sebe. Ozira se k temu, kar ga vleče k odrešenju. V veliki hvaležnosti apostol sprejema božjo besedo, ki se v njem naseli in postane v polnosti dejavna.
Evangeljski odlomek iz Janezovega evangelija nam spregovori o nenavadnem dogodku. Pismouki in farizeji pred Jezusa pripeljejo ženo, ki so ju zasačili v prešuštvovanju. Ni jasno, zakaj so to storili. Jezus ni bil sodnik in po nobenem zakonu ni bil on tisti, ki bi se lahko odločil glede ženine krivde. Jasno je samo eno: da je ta žena v rokah farizejev in, da je tudi Jezusv obtoženec oz. se farizeji in pismouki trudijo, da bi Jezus postal obdolženec preko zvijače.
To se zgodi na Oljski gori neposredno po tem, ko se Jezus udeleži praznovanja v tamplju na judovski šotorski praznik. Ta praznik je bil namenjen temu, da bi se judje spominjali, kako jih je Bog rešil iz egiptovske sužnosti. Praznik šotorov je jude spomnil na to, da so 40 let bivali v puščavi. Torej jih je spomnil na veliko rešitev iz gotove smrti.
Namesto, da bi slavili Boga zaradi njegovih velikih del, pa poskušajo Jezusa umoriti. Toda on ve, da njegova ura še ni prišla in nobena zvijača ni dovolj močna, da bi Jezusa prijeli. Ko pošljejo stražo in se z Jezusom nasilno neposredno spopadejo, se tudi ta poskus izjalovi. Jezus je nedotakljiv. Sebe bo daroval, ko bo bo sam to izbral.
Žena, ki jo pripeljejo je zanje le sredstvo. Za Jezusa pa je človek. In to je tudi rešitev iz zvijačne zanke.
