Zanimivo je, da je svetopisemsko besedilo napisano tako, da ga lahko beremo na več načinov. Tema prvega berila in evangelijskega besedila nam v 3. postni nedelji daje misliti, da govori o žeji, pomanjkanju ali obilju vode. In res je tako, da je Izraelec v Jezusovem času bil stalno pred grožnjo suše. Če je bilo pomanjkanje dežja, je bil takoj manjši pridelek in grozilo je pomanjkanje, če je bila suša zelo huda, je grozila lakota. Najhuje pa, kar bi se lahko zgodilo, je bila taka suša, da bi celo zmanjkalo vode, kar je povzročilo strašno žejo. Izraelsko ljudstvo je imelo dve taki izkušnji že ob odhodu iz Egipta. Prva izkušnja je bila tista, ko se je vsa voda spremenila v kri; druga izkušnja pa je bila tista, ki je opisana v današnjem prvem berilu, ko je ljudstvo, ki je hodilo v puščavi, ostalo brez vode.
V starem veku so dobro vedeli, da je mogoče po puščavi potovati samo tako, da se premikaš od izvira do izvira. Sicer ogroziš svoje življenje in življenja vseh, ki so s teboj. Žeja je izjemno težka preizkušnja za telo – ena najhujših stvari, ki jih lahko doživi človek. Ne vpliva samo na človekovo telesno stanje, vpliva tudi na človekovo duhovno počutje.
Prvo berilo, ki ga beremo to nedeljo sicer govori o pomanjkanju vode, a je to le izhodišče za vso ostalo pripoved. To berilo je vzeto iz 2. Mojzesove knjige, iz tistega dela, kjer ljudstvo potuje skozi puščavo. Ta del se začne z zelo pomembnim dogodkom – s prehodom čez rdeče morje. To je trenutek, ko so Izraelci začeli samostojno pot. Pred tem so bili desetletja dolgo obdobje sužnji v Egiptu. Lahko si mislimo, kaj so posledice takega življenja. Suženj nima odgovornosti za svoje življenje oz. le v manjši meri. Je človek, ki je v lasti in oskrbi drugega. Izraelci so bili kot sužnji pod oblastjo Egipčanov. V resnici so bili del neke računice. Egipčani so nanje gledali kot koristno delovno silo. Če so za to delovno silo dobro skrbeli, so od njih dobili dobre izdelke in je bilo delo dobro opravljeno. Če je bila delovna sila izmučena, je bilo delo slabo opravljeno. Vse to pa je pomenilo, da Izraelci niso imeli v lasti svojega življenja, niso točno vedeli, kaj je potrebno za dobro življenje in tudi ne, kaj so posledice njihovih dejanj. Na nek način je bilo zanje to lažje. Ni jim bilo treba nositi teže življenja, premišljevati o tem, kako pomembna so njihova dejanja v resnici.
V puščavi pa je bilo vse drugače. Kolikor so imeli, so imeli in nič več; kar so vložili v svoje preživetje, so imeli in nič več. Bili so sami svoji gospodarji, obenem pa je to pomenilo tudi, da so odgovarjali za vse napake, ki so jih storili. Njihova dejanja so se vračala k njim. Zato je puščava tako pomembna šola.
Da se posledice naših dejanj vračajo k nam, še nekako razumemo. Toda Mojzesova knjiga nas popelje še dlje. To se namreč dogaja toliko bolj na duhovnem področju. Človeku se zdi, da so naše duhovne pomanjkljivosti potisnjene nekam v daljno prihodnost. Ne morejo nam škoditi takoj. Toda izkaže se, da ta odlomek Mojzesove knjige opozarja na pomembnost človekovega duhovnega sveta. Izraelci so takoj, ko jim je primanjkovalo vode in so občutili žejo, podvomili v Boga. S tem se pokaže vsa šibkost njihovega zaupanja v Boga in sploh šibkost njihove podobe Boga.
To vprašanje pa postane popolnoma izčiščeno v evangelijski pripovedi današnjega dne, saj Jezus govori ravno o podobi Boga. In s samarijanko se sreča ob studencu. Kako pomenljivo je, da se to zgodi na podoben način kakor pri Mojzesu. Izjemna ljubezen Boga do človeka pa se izkaže v tem srečanju med Jezusom in samarijanko. Jezus je tisti, ki prosi vode. Bog stopa k človeku in želi z njim vzpostaviti pristen stik. Ko pa preberemo odlomek do konca spoznamo, da je Jezus v resnici studenec žive vode, ki teče v večno življenje. Kako velika in čudovita prispodoba!
Pomenljivo je tudi, da je to pravzaprav Jezusova predstavitev. Ta dogodek se namreč zgodi takrat, ko Janez Krstnik zaključi svojo življenjsko pot. Takrat nastopi Jezus in se predstavi kot studenec žive vode.
O tem spregovori tudi apostol Pavel v Pismu Rimljanom. Jezusa predstavi kot nekoga, ki je ljubil človeka prej, preden se je človek tega zavedal. V času, ko smo bili grešni, je Bog že naredil največ. Ni mislil, da bi lahko bilo njegovo dejanje razumljeno kot napačno, nerazumljivo. Jezus ni razmišljal o tem, če smo pripravljeni sprejeti njegovo daritev. Umrl je za nas, čeprav nismo bili pripravljeni, a je Jezus ljubezen postavil na prvo mesto.
Pomenljivo je, da te besede apostol Pavel spregovori neposredno za tem, ko govori o Abrahamovi veri. Čeprav nas je Abraham s svojim zgledom vere povzdignil zelo visoko in nam dal možnost, da zares sprejmemo najmočnejši zgled vere, pa je Jezus nekdo, ki presega vsa naša pričakovanja in vse naše predstave o tem, kakšen je Bog. Kljub temu, da nas Bog neskončno spoštuje in nas spodbuja, da bi aktivno delali njegova dela pa je vendarle velik del tega, kar sprejemamo pri Bogu, čista skrivnost. Kljub temu, da se v veri počutimo še v tako dobri formi, pa je odziv na to, kar Bog dela z nami le, da pokleknemo in v tihoti častimo Boga.
