Radi praznujemo veliko noč, saj je polna znamenj in lepega dogajanja. Ob veliki noči se zbiramo in doživimo, kako lepo je biti kristjan, saj velika noč govori o veselju v Gospodu. Znamenja Jezusovega vstajenja poznamo: prazen grob, Jezusova prikazanja, prilike s katerimi je Jezus učencem pripovedoval, da živi; pripovedovanje žena o tem, kaj se je zgodilo.
Ta pričevanja sprejemamo. Toda veliko težje je sprejeti, kar nam Gospod govori o našem življenju. Vedeti moramo, da se je vstajenje od mrtvih zgodilo pred očmi učencev, a še vedno niso verjeli, da je Jezus vstal od mrtvih. To se je zgodilo šele, ko so v sebi učenci prehodili odločno in temeljito duhovno pot. Dokončno so veselo vest o Jezusovem vstajenju sprejeli, ko so sprejeli Svetega Duha.
Na nas je, da prehodimo podobno duhovno pot kot učenci. Premagati moramo zagledanost v ta svet. Velikokrat se ljudje zapremo v različne pojme in dogodke, ki so vendarle samo na površini. Begamo od domnevnega čudeža, do drugega izrednega dogajanja v sedanjem življenju, a ne vidimo, da naše življenje postane čudež takoj, ko sprejmemo preprostost Jezusovega križa in Jezusovega evangelija. Ko to storimo si namreč nehamo postavljati ovire na poti našega življenja. Pogosto si ravno sami postavljamo v življenju največje ovire. Cerkev nam vedno znova oznanja veselo oznanilo, da bi imeli vse pripomočke in pomoč, da bi lahko naredili bistvene korake svojega življenja naprej.
127. Katera "znamenja" izpričujejo Jezusovo vstajenje?
Poleg odločilno pomembnega znamenja praznega groba Jezusovo vstajenje izpričujejo žene, ki so Jezusa prve srečale in ga oznanile apostolom. Jezus se je nato "prikazal Petru in dvanajsterim. Nato se je prikazal več kot petsto bratom hkrati" (1 Kor 15,5-6) in še drugim. Apostoli si niso mogli izmisliti vstajenja, ker se jim je to zdelo nemogoče: Jezus jih je namreč celo grajal zaradi njihove nevere.
