Kar navajeni smo že, da vsako nedeljo poslušamo pri uvodu v berilo … Iz pisma apostola Pavla … Tega uvoda smo se že tako navadili, da se včasih zdi, da je del železnega repertoarja. Toda danes je ena redkih nedelj, ko ne bomo poslušali besed apostola Pavla. Toliko bolj pa v ospredje stopi beseda, ki jo izgovarja apostol Peter. Najprej poslušamo v apostolskih delih Petrov govor, kakor ga je zapisal evangelist Luka, potem beremo nekaj vrstic iz Petrovega pisma, nazadnje pa poslušamo o pastirski službi in najvišjem pastirju. Danes je Jezus v Cerkvi gotovo prvi pastir. Njegov namestnik v pastirski službi pa je naslednik apostola Petra v apostolski službi. To je papež Frančišek. Zelo pomembno je, da ga sprejemamo kot takega, kot resničnega pastirja. Za njegovo zunanjo podobo moramo videti še več: Jezusovega namestnika in pastirja. In o tem nam govori današnja božja beseda.
Petrov govor se dogaja na binkoštni dan. To je 50 dni po veliki noči. Zanimivo je, kako si sledijo dogodki. Nad apostole pride Sveti Duh v podobi plamenov in ti začnejo govoriti v tujih jezikih. Še bolj kot sposobnost, da so govorili v tujih jezikih, je presenetila sposobnost poslušalcev, da so jih vsi razumeli vsak v svojem jeziku. Tukaj gre za veliko več kot za sposobnost, ki jo imajo najsodobnejši računalniki današnjega časa, ki so sposobni sprotnega prevajanja iz enega jezika v drugega. Gre za dar edinosti in dar življenja, ki vse presega. To ne pokaže sam dogodek prihoda Svetega Duha v obliki jezikov, ki so se razdelili nad vsakim. Gre za oznanilo, ki ga po tem Peter deli s svojimi učenci, ki so se zbrali.
Peter najprej pove, od kod sploh prihaja ta veliki dar. Ko navaja staro zavezo, jim pove, da se pred njihovimi očmi dogaja nekaj, kar je bilo že obljubljeno v Svetem pismu, kar so vsa leta svojega življenja premišljevali. Sedaj pa se nekaj nepričakovanega odvija pred njihovimi očmi. Nekaj, kar je bilo napovedano, pa tega nikoli niso razumeli na tak način. Danes poskušamo razumeti, da je Kristus tisti, ki nam odklepa vse zaklade Svetega pisma.
Toda Peter se tukaj ne ustavi. Naredi naslednji korak. Svoje poslušalce sooči z resnico, ki je očitna, a jo je težko slišati. Oni so tisti, ki so križali Kristusa. Na tej točki se mi, sodobni kristjani, pogosto ustavimo. Vero živimo v obliki molitve, v obliki premišljevanja, v obliki bogoslužja in s prekrivanjem našega življenja s simboli. Toda to ni dovolj. Naša vera mora postajati vse bolj udejanjena, naše izpovedovanje vere mora srečati naše vsakdanje življenje. To je tisto, kar nas pošlje v življenje, da bi se naša vera izkazala in pokazala svoj temelj. Ta temelj je Jezus Kristus, ki deluje v nas in nas pošilja v svet.
Velikokrat se zgodi, da nam kdo od oznanjevalcev vero poskuša zbuditi tako, da nam govori o naši krivdi. Da nam dolgo časa govori in govori o tem, kaj vse smo zakrivili in kako zelo krivi smo vsega, kar se dogaja, kako smo polni greha in kaj vse je narobe z nami. Takih se moramo izogibati. Ne bodo nam dali nič dobrega. Apostol Peter sicer reče, da je krivda ljudi zelo velika. Pravi, da so storili največji greh: zahtevali so, da bi bil Jezus križan. Toda o tem ne govori dolgo. Svojim poslušalcem, ki jim oznanja evangelij, pokaže pot, ne drži jih v breznu krivde in ne uživa v tem, da jim govori, kaj vse so hudega naredili. Če bi jim govoril o njihovi krivdi, bi jih navezoval nase. Toda to ni božja volja. Jezus ga je poklical, da bi ljudi pridobival za Boga.
Zato Peter svojim poslušalcem v hitrem nagovoru pove, kaj so storili in jim takoj pove, kako naj se rešijo tega stanja. Z Božjo pomočjo je to mogoče. Božje usmiljenje sega globlje, kot je segla tema velikega petka. Peter je postal oznanjevalec velikonočnega miru. To je tisto, kar človeku daje živeti.
Na podoben način spregovori Peter v svojem pismu. Ima globoko izkušnjo trpljenja. Toda to nima zadnje besede. Vsak trenutek trpljenja je le nov razlog, da človek zaživi novo, lepo življenje; da se oklene novega upanja. To je čudovita in pogumna drža apostola Petra – človeka z globoko izkušnjo vere.
Današnji odlomek iz 10. poglavja Janezovega evangelija ima predzgodbo. Prebrali smo jo še v postnem času. Ta predzgodba je slepi, ki ga je Jezus ozdravil. Vere v Jezusa ni sprejel pod prisilo ali iz koristoljubnosti, ampak je na lastni koži izkusil Boga, ki rešuje. Ko je izpovedal vero v Jezusa, je obenem svoje življenje popolnoma posvetil Bogu. Toda Jezus je pokazal še na nekaj drugega. Ne samo to, da rešuje … Pač pa tudi, da razjasnjuje. Ne moremo verovati v Jezusa in se v svojem srcu ne spremeniti. Če želimo izpovedati vero v Jezusa, ne moremo biti več isti ljudje.
