Priprava na 13. nedeljo med letom 2023. Leto A.
Odlomek iz 2. knjige kraljev, iz katere beremo berilo te nedelje, je opis zelo težavnih časov. To so bili časi vojskovanja in hkrati je bilo to obdobje, ko so Judje še utrjevali svojo ureditev. Prek najrazličnejših dogodkov so spoznavali, kaj Bog želi od njih in kako jih vodi po poteh zgodovine.
V pripovedi srečamo preroka Elizeja, ki je bil učenec preroka Elija. V tem delu Svetega pisma se resnično dogajajo fantastične stvari, ki kažejo na izjemno in presenetljivo Božjo moč. Tako Elizej nahrani lačne, ozdravi vodo in naredi druge stvari, po katerih se izkaže moč Boga. Toda ljudje Elizeja ne poznajo predvsem po čudežih, ampak najprej po njegovi veri, ki je zares velika. Elizej pa ni znan samo po tem. On je tisti, ki hodi po poti življenja s svojim ljudstvom. Nekaj odstavkov prej beremo, kako se je Elizej odpravil celo s tistimi, ki so šli na bojni pohod proti Moabcem. To ni nekaj miroljubnega, potrebnega in pravičnega, on pa vendarle stopa s svojim ljudstvom in mu celo zagotovi zmago od Boga.
V našem odlomku pa srečamo preroka Elizeja, ki obeduje pri premožni ženi oziroma premožnem zakonskem paru. Prek tega vidimo preroka, kako živi s svojim ljudstvom, kar je pomembna Božja kvaliteta. Premožna žena to prepozna in ga ne povabi le na obed, ampak mu v svoji hiši ponudi tudi skromno bivališče. Ta ji njeno gostoljubnost povrne tako, da stori čudež. Premožna žena in njen mož nista imela potomstva. Prerok pa napove, da bo v roku enega leta žena dobila sina. V pripovedi je presenetljivo to, da se zdi Božje posredovanje nekaj samoumevnega. Božja moč je tako močno presežna, da se dogajajo čudeži nekako sproti. Bogu ni težko delati nekaj velikega. Največji čudež je Božja ljubezen in usmiljenje, ki se izkazuje po vsem tem delovanju. Tako se tudi Elizej ne obotavlja, da bi naredil nekaj velikega za zakonca, ki ju obiskuje.
Zgodba pa pokaže tudi, kako dobro je bilo, da se je premožna žena obrnila ravno na Božjega moža, kakor sama pravi Elizeju. Spomnimo se lahko uboge vdove v Lukovem evangeliju. Ta je dala vse, kar je imela, a je dobro vedela, kam je položila svoje zadnje imetje. Položila ga je v tempeljsko zakladnico. V svoji nesreči se je obrnila na Boga. Mislimo si lahko, da sta ostarela zakonca, ki nimata otrok, v sebi doživela že marsikatero razočaranje. To lahko sklepamo iz pričujočega odlomka. Toda nista se obrnila na druge oblike pomoči, ampak sta se obrnila na Božjega moža. To je lahko v poduk tudi nam, in sicer da naj se obračamo po pomoč tja, kjer jo tudi lahko dobimo – to je pri Bogu.
Psalm 89 nam govori o tem, kako je Bog tisti, ki pomaga človeku in kako slava, ki jo damo Bogu, človeku omogoča, da dela tisto, kar je prav. Kdor slavi Boga, bo gotovo deležen tudi njegovega blagoslova in njegovih darov. Tudi v svojem življenju lahko opazimo, da prejmemo mir in Božje povračilo, če živimo v Božji pričujočnosti in Boga sprejmemo za osnovno vodilo svojega življenja. Pri tem pa je potrebno vedeti, da si ljudje predstavljamo Božjo bližino velikokrat zelo po svoje. Svoje življenje napolnimo s simboli in podobami Boga, ne bi pa naredili potrebnih korakov na osebnem področju. Toda ravno te zahteva živi Bog. Boga slaviti v svojem življenju, pomeni živeti v pravičnosti in svetosti. Tako bomo lahko uživali mir življenja v Bogu.
V svojem oznanilu pa je temeljit apostol Pavel. Ta nam pove, da niso dovolj le “kozmetični popravki” našega življenja, ampak je potrebno, da zares temeljito obračunamo s svojim življenjem. Ni dovolj, da svoja dejanja samo nekoliko korigiramo. Potrebno je, da umremo grehu in vsemu, kar nas ponižuje in uničuje. To je izjemnega pomena. Pavel pravi, da je ravno Kristusova smrt tista, ki nam bo pokazala pot v pravo življenje. V resnici je vse naše življenje boj med življenjem in smrtjo: kadar se odločamo za dobro, se odločamo tudi za življenje – če ne, se po slabih delih ali po nedovoljenih kompromisih, ki jih delamo v svojem življenju, širi smrt.
In zato je Jezus tako strog v evangeliju. Govori o dejanjih, za katere se nam zdi, da ne morejo v bistvu spremeniti našega življenja. To so dejanja v odnosu do staršev, medsebojni odnosi, odnos do preroštva, pravičnosti in do Jezusa samega. O teh stvareh nam spregovori očitno.
Odlomek evangelija, ki ga beremo to nedeljo, je sicer nadaljevanje tistega, ki smo ga brali prejšnjo nedeljo. Kdor se namreč odloča za to, da bo delal dobro in v svojem življenju dobro tudi širil, naj računa na nasprotovanje. Zato je tako zelo pomembno, da iščemo tisto, kar je najpotrebnejše. Biti Jezusov učenec ni samo to, da smo na “Jezusovi strani”. Jezusov učenec je nekdo, ki življenje živi v polnosti. Na mnogih mestih v evangeliju so omenjeni Jezusovi učenci. To je težka, a prava pot. Vzor Gospodovega učenca pa je Marija, ki je bila sicer Jezusova mati, a je največje veselje čutila ob poslušanju Jezusove besede.
