Božja beseda za 3. adventno nedeljo.
Besede, ki jih beremo v današnjem berilu iz knjige preroka Izaija, beremo pod posebnim vidikom. Te besede namreč Jezus kasneje uporabi, da bi v shodnici razložil, kakšno je njegovo poslanstvo. Zato vedno v teh besedah vidimo tudi Jezusa, božjega sina.
Te vsebine se nahajajo v III. delu Izaijeve knjige v 61. poglavju, kjer prerok svojemu ljudstvu podaja močne razloge za upanje. Njegovo opogumljanje ni leporečenje, ampak je pravi zgled opogumljanja. V besedilu prerok opogumlja svoje ljudstvo tudi s tem, da govori resnico, tudi takšno, ki jo ljudstvo ne sliši rado. To je resnica, ki vključuje tudi izpraševanje vesti, v katerem prerok ljudstvu pove, da je nesreča ljudstvo zadela tudi zaradi grehov, ki jih je ljudstvo storilo. Bog spregovori tujcem in jim pove, da je človeško dostojanstvo temelj njihovega odnosa z njim. Bog vsakega človeka vrednoti enako in vsakemu izkazuje veliko dobroto in usmiljenje. Prav tako Izaija govori o pokvarjenih voditeljih ljudstva in o malikovanju. To dvoje si je marsikdaj presenetljivo podobno in blizu. Prerok govori tudi o rešitvi za slabotne in o postu, ter o soboti, zaključi pa s spokornim psalmom, pravim spokornim bogoslužjem, ki kaže na celovit odnos med človekom in Bogom. Tem besedam sledi dolgo besedilo, ki izjemno močno opogumlja vernike, da bi živeli iz vere in se zavedali božjih darov, ki jim jih je Bog podaril.
Besedilo pa ni samo pripoved o tem, kaj se je že zgodilo, je tudi pripoved o poslanstvu, ki človeka vodi naprej, še bolj pa napoljuje v sedanjem času. Božje delovanje nima samo smisla in pomena, ampak ima tudi ime ter osebo, ki to poslanstvo živi. Božje delovanje se bo zgodilo in božja volja bo izvršena. Gospodov služabnik prinaša na svet božja dela v najboljši možni obliki. Gospodov služabnik je poslan k ubogim, strtim, jetnikom, zapornikom, žalujočim, žalujočim na Sionu.
Vsa današnja božja beseda tako vsaj malo spregovori o poslanstvu. Namesto psalma danes pojemo evangeljski spev Moja duša poveličuje Gospoda. Marija je namreč vzor poslanstva. Marija je sprejela poslanstvo, ki ji ga je po angelu Bog namenil in v njenem bitju je Bog zasijal in postal eden od nas. Danes pa prepevamo besede, ki jih evangelist pripisuje Mariji. Marija v svoji pesmi pravi, da je prejela blagoslov od Boga, a ta dar ni ostal samo pri njej. Marija vidi v svoji izvoljenosti vse tiste, ki so ubogi, saj tudi oni prejemajo od Boga darove. Bog se najprej obrača k tistim, ki trpijo. Morda je razlog v tem, ker hoče pokazati, kako zelo ga gane človeško trpljenje; morda pa so ravno ti ljudje tisti, ki zmorejo razumeti, kako zelo potrebuje človek Boga, da bi lahko živel pravo življenje. Dokler je namreč človek bogat oz. meni, da ima vsega zadosti, se kaj hitro zgodi, da ne bo mogel razumeti božjega delovanja. Tudi danes v svetu težko prepoznavamo božje delovanje, če smo prenapolnjeni z bogastvom tega sveta. V svojem pismu apostol pravi, da je bil Jezus ubog, da smo mi po njem obogateli. Še več. Jezus je sam sebe izpraznil, kar označuje, da je bil v svojem bistvu povsem nenevezan in povsem nesebičen. Tako je naredil prostor božjemu v sebi v vsej polnosti. Ker pa je Jezus Bog, pa je s tem odprl pot dobrega za vse nas. Sebe je izpraznil, kakor moramo mi izprazniti prostor za Boga, a s tem je Jezus povzročil, da je naredil prosto za nas.
Za apostola Pavla je to nekaj povsem razumljivega. On je svoboden v Kristusu, zato je lahko oznanjal evangelij s tako silovitostjo in takim zanosom. V resnici apostol Pavel v odlomku, ki smo ga prebrali govori o tem, kako naj Jezusov učenec živi v sedanjem času. In njegova naročila veljajo za vse čase.
Nekaj vrstic pred tem besedilom govori o Gospodovem dnevu. Ljudje se bojimo, da bomo ob gospodovem dnevu doživeli velik pretres, bojimo se in ta dan pričakujemo, kakor pred kakšnim zelo težkim izpitom. Toda apostol nam govori o tem, kako naj živimo, da bo Gospodov dan nekaj velikega in osrečujočega. Velikokrat imamo svoje dojemanje življenja razdeljeno na sedaj in potem. To, da živimo v tem času in takrat, ko bomo živeli kot poveličani. Toda apostol Pavel ta pogled spremeni. Zanj je življenje tukaj že polnost. Za tistega, ki se odloči za to pot pravi, da je otrok dneva. In temu človeku se pogled na svet spremeni. Še vedno ostanejo zapleti in težave in človeka pritiskajo k tlom. Toda z Gospodom rastemo v dobrem. Morda se zdi nepomembno: človek, ki sprejme Boga in začne z njim v resnici živeti, sprejme svoje življenje tako kot je. Zgodba našega božjega življenja se v resnici začenja dogajati in rasti.
Tako bomo to nedeljo brali o dogajanju, ki se je odvijalo okoli praznika Gospodovega rojstva. Na to rojstvo Bog človeštvo pripravi z rojstvom, na Jezusovo oznanjevanje pa s pričevanjem Janeza Krstnika. To se Jezusova zgodba začne odvijati v vsej silovitosti in pristnosti. Toda ta zgodba je nova zgodba odrešenja. To je intenzivno živeto življenje, ki postaja zgodba novega bivanja Boga med nami. Mi v svojem življenje velikokrat kolebamo. Težko smo v življenju zvesti in intenzivni. Nekaj časa smo v stiku s samim sabo, okolico, življenjem in z Bogom. Potem si na nek način vzamemo “odmor” od intenzivnosti življenja. Ta odmor velikokrat pomenijo različne epizode našega življenja, ki v resnici naredijo, da je naše življenje ena sama raztrganina. Kako lepo bi bilo, če bi bilo naše življenje enovito. Če bi živeli tako, da bi delali stvari zato, ker jih hočemo delati; ker bi delali stvari v globokem spraševanju s tem, kaj Bog želi od nas in bi tako vedeli, zakaj je tako zelo pomembno, da se zavedamo prav vsakega trenutka svojega življenja.
