Na veliko področjih našega življenja smo deležni dogodkov in ljudi, ki nas prepričujejo, da se stvari zgodijo zato, ker so se morale zgoditi in zato, ker so le posledica nečesa drugega. To je kot nekakšna igra moči tega sveta.
Če nekdo doživi nekaj slabega je to zato, ker je naredil nekaj narobe; če se je nekomu zgodilo nekaj dobrega, je to verjetno posledica neke njegove zasluge. Vse je povezano med seboj z vzroki. Da lahko nekje nekaj obstaja, je treba drugje vzeti ali nekoga prikrajšati.
Toda Bog nam kaže temeljno izkušnjo, po kateri spoznavamo, da stvari lahko obstajajo same po sebi. Lahko naredimo nekaj dobrega zato, ker smo se odločili narediti nekaj dobrega in nas v to ni nihče prisilil; niti nas ni v to prisilila kakšna slaba vest, ki smo jo hoteli pomiriti; niti nismo naredili nekaj dobrega zato, ker si želimo, da bi od tega kasneje prejeli kakšno korist. To prostovoljno delovanje je znamenje, da dobrota v Bogu nagiba tudi naša srca.
Ko je Bog ustvaril svet, ga ni ustvaril iz nečesa, kar je obstajalo prej. Tudi ga ni ustvaril zato, ker bi ga moral ustvari. Bog je ustvaril svet iz nič, ustvaril pa ga je zato, ker ga je hotel ustvariti. Posebej pa je želel ustvariti človeka, ki ga je ljubil bolj kot vse.
Stvarjenje iz nič ni samo neko fantastično dejanje, ampak je torej dogodek, ki oblikuje tudi naše današnje namene, dejanja in misli.
54. Kako je Bog ustvaril vesolje?
Bog je ustvaril vesolje svobodno, z modrostjo in ljubeznijo. Svet ni proizvod nujnosti, slepe usode ali naključja. Bog je "iz nič" ("ex nihilo") (2 Mkb 7,28) ustvaril urejen in dober svet, ki ga neskončno presega. Bog po svojem Sinu in Svetem Duhu ohranja svoje stvarstvo v bivanju in ga vzdržuje v biti, mu daje delovati in ga vodi v smeri k njegovi dovršitvi.
