Prejšnjo nedeljo smo se poglabljali v skrivnost Jezusovega spremenjenja na gori. In čeprav je ta praznik skoraj čisto slučajno letos stopil v redosled nedelj, je današnje prvo berilo podobna pripoved o Božjem veličastvu.
Bog se razodene Eliju, a to se zgodi na zanimiv način. Elija je bil velik prerok. Znan je bil po svoji silovitosti in neposrednosti. Njegovo delovanje je bilo tako zelo presenetljivo, da je požel veliko začudenja. Če so nekateri preroki napovedovali velika Božja dejanja, ki se bodo nekoč uresničila, se je pri Eliju napoved uresničila takoj in z veliko silovitostjo.
Ravno zato pa je morda ta dogodek nekaj posebnega. Čeprav se zdi, da se Elija v Gospodovem imenu na tem svetu giba kot veliki mogočnež, vse, kar napove pa se zgodi tako, da izgleda, kot da on upravlja s svetom; pa je v dogodku Božjega razodetja majhen, preprost in ubog. Morda nam Bog po Eliju kaže, da človek sicer lahko dela Božja dela, razodetje Božjega veličastva oziroma osebni odnos do Boga pa je vedno nekaj, kar obstaja v čisto drugih razsežnostih. Lahko smo še tako pomembni, veliki in močni; lahko, da nam je v življenju uspelo veliko stvari – tudi na področju vere, pa vendar je tako, da v osebni odnos z Bogom vedno vstopamo kot majhni in preprosti. Človek je pred Bogom vedno majhen. Toda to ni tragedija, to je lepota sinovskega odnosa do živega Boga. Bog se Eliju ni razodel v velikih in mogočnih dogodkih – razodel se mu je v miru in tihoti. To je podoba bistva naše vere. To bistvo ni v velikih stvareh. Bistvo je v tem, da je človekov odnos z Bogom zares pristen in lep ter da se dotika človekove resničnosti vsak dan. Kakor se je Eliju prikazal živi Bog v najbolj nepričakovani podobi, tako se nam Bog prikazuje tam, kjer z nami naveže najbolj pristen odnos. Tudi veliki prerok Elija je bil majhen spričo Božjega veličastva.
Elija je doživel ta dotik Božjega v posebnem trenutku svojega življenja. Sam je bil postavljen kot priča Božje prisotnosti med izraelskim ljudstvom. V času kralja Ahaba, ki je delal hudo v Gospodovih očeh, je bil Elija prerok, ki je razodeval Božjo voljo. Postavil se je nasproti takratnemu državnemu duhovništvu, ki je govorilo predvsem to, kar je želel slišati kralj in kar je bilo všeč ljudstvu. Toda to ni bil odsev Boga med ljudstvom. Ta odsev lahko da samo resnica in Božja moč.
Napetost med vlogo preroka Elija in vlogo kraljeve in malikovalske duhovščine narašča počasi. Zjedri pa se ob preizkusu, ki ga postavi sam Elija. V njem se izkaže Božja vsemogočnost, ki se kaže v daritvi. Morda nas na tem mestu Elijeva zgodba ponese nazaj v čase, ko je bila sprejeta Abelova daritev, Kajnova pa ne. Samo Bog je tisti, ki odloča, kako bo potekal tok zgodovine. Njemu je potrebno biti pokoren. Človek nima možnosti, da bi na tak način usmerjal tok zgodovine.
Prerok sicer v preizkusu zmaga, a to še ne pomeni, da je zmagal v zemeljskih bitkah. Čudno, kako je mogoče, da prerok, ki je s tako lahkoto usmerjal bitke, napovedoval razplet dogodkov in celo vremen, ni mogel vplivati na svoje življenje in je v strahu zbežal. Na poti je bil deležen Božje pomoči, ki se pokaže v stvareh, ki jih je prerok potreboval v življenju. Še bolj pa je deležen Božjega razodetja, ki se mu izkaže v čistini tišine.
Podobno nam spregovori pismo Rimljanom v drugem berilu. Ker smo prejšnji teden poslušali druge odlomke, se nam morda zdi, da ta teden pripoved stoji nekoliko v zraku. Pa vendarle je to nadaljevanje oznanila, ki ga apostol Pavel piše Rimljanom. Potem ko je govoril o Bogu in odrešenju, Božjem razodevanju in tem, kako se to uresničuje v našem duhu, pa apostol zapoje nekakšno slavo našemu človeškemu življenju, ki ga je izvolil Bog. Človek je v popolnosti namenjen za poveličanje in odrešenje in njegova pot je res čudovita. Ker pa je temu tako, je vsaka trdovratnost v človeku nekaj, kar je vredno vsega obžalovanja. In Pavel se spomni tiste trdovratnosti, ki jo je doživljal sam in mu je bilo tudi dano, da jo je po Božjem daru presegel. To je trdovratnost Izraela, ki Kristusa ni sprejel. Besede spet ne morejo opisati velike vsebine, ki bi jo želel Pavel izraziti. Zato govori Pavel navidez protislovno. Pravi, da bi bil rad zavržen, če bi bilo to v korist njegovim bratom; verjetno, če bi to povzročilo, da bi se nekaj v notranjosti njegovih bratov po krvi prelomilo in bi z veseljem stopili za Jezusom. Morda je to spodbuda tudi nam, da ne bi nikoli čutili, da lahko nehamo rasti v veri. Bog nam daje večni nagovor in večno spodbudo za pot naprej.
Psalm v odpevu lepo pove, da je ravno Božja dobrota tista, ki je vrh razodevanja Boga. Ko se Bog razodeva človeku, mu pokaže predvsem presežno dobroto, ki ni z ničemer pogojena; ni izsiljena, ampak je dobrota, ki se razodeva iz vsemogočnega srca.
Tudi evangeljski odlomek nam postreže s podobami stvarjenja in spregovori o veri. Jezus hodi po vodi. Preden se začnemo spraševati, kako je to fizikalno mogoče ali pa opravimo s tem tako, da si rečemo, da je to pač nemogoče in da je to lahko storil le Jezus in zato to za nas ne igra nobene vloge, se raje spomnimo začetka sveta, ko je Božji duh plaval nad vodami ali pa ko je Mojzes razdelil vodo in ji tako z Božjo močjo odvzel njeno uničevalno moč. Nenavaden občutek je, da ravno ta teden, ko smo doživel takšno moč vode, beremo o Jezusu, ki je vodo premagal. Tudi v prejšnjem odlomku je Jezus plul po vodi, a kasneje stopil na kopno, oznanjal in nahranil veliko množico. Naravne danosti kot so jezera, kopno, zrak, hrana nam govorijo o Božji vsemogočnosti in njegovi dobroti. Da lahko preživimo, morajo biti okoliščine urejene do najmanjših podrobnosti. Stanje našega telesa, stanje zemlje, nebesnih zvezd in vsega, kar nas obdaja; za kvalitetno življenje pa še globoka duhovnost in trdna vera. Ogromno je stvari, ki morajo biti zares na pravem mestu. In Bog za nas skrbi. Bodimo z Bogom v svetem dialogu.
