Priprava na 4. velikonočno nedeljo 2026.
Božja beseda za 4. velikonočno nedeljo (leto a).
Iz dobrega raste dobro, človek, ki je utemeljen v Božjem delovanju to dobro, ki je začetek vsega v resnici doživi in iz Boga raste. Morda bi lahko tako povzeli vse odlomke božje besede, ki jih beremo na 4. velikonočno nedeljo v letu A.
Tak povzetek, ki ga lahko naredimo, pa sploh ni tako težko narediti, saj božja beseda žari od dobrega in od lepote življenja. Osrednji lik vse božje besede je Jezus, ki je dobri pastir. Samega sebe imenuje včasih pastir, pa tudi vrata. Peter ga vidi kot nekoga, ki nas je poklical in je za vsakega izmed nas trpel na križu. Z njegovo krvjo, ki je darovana, žrtvovana, a je obenem temelj vsega dobrega, je posvečen vsak človek, ki na v tem svetu spopada z vprašanjem dobrega in slabega, z vprašanji pravičnosti in krivde. Ker je Bog tisti, ki je postavil temelj našemu življenju, ker je daroval svojega sina Jezusa Kristusa in nismo izgubljeni v igri življenja, ampak je naša živjenje blagoslovljeno od Boga.
Božja beseda to pot naše vere pokaže na izjemno temeljen, temeljit in svoboden način. Sveto pismo nas tako iskreno nagovarja, da smo pravzaprav po teh besedah povabljeni, da stopimo na to pot vere in v dramo življenja in se nič ne bojimo.
Odlomek iz apostolskih del, ki ga bomo brali to nedeljo je neposreden odziv na Petrov govor na binkoštni dan. Pisec apostolskih del jasno napiše, da je Petrove poslušalce “do srca pretreslo”.
Predno se podamo v Petrov odgovor lahko premislimo o tem, kaj je sploh povzročilo tak odziv. Peter je le povedal, kaj se je dogajalo pred njihovimi očmi in v njihovi odgovornosti. Poslušalci, ki so ugotovili, kaj so dopuščali in povzročili, so bili na robu prepada in pretreseni. V njihovem načinu razmišljanja je taka krivda pomenila velik zločin in nujno kazen. Tudi kristjani vemo, da je to velik zločin. Spodbuditi, sodelovati ali dopustiti tako grozo, kot je Jezusovo križanje je strašen greh, a Peter pove: Božje usmiljenje je še večje od tega.
V tem se pokaže neka različnost med svetom vere in svetom, ki Boga noče priznavati. Tudi če si v vsej dobri volji za boga vzamemo nek ponaredek, boga z napako ali pa tudi, če ne skrbimo za to, da bi res bila naša podoba edinega Boga zares prava, izčiščena in jasna; se zlahka zgodi, da se Bog ne bo mogel dotakniti našega življenja. Zdelo se nam bo, da nas Bog sodi, obsoja in preganja. Zdelo se nam bo, da nas Bog ogroža že zato, ker je večji in popolnejši od nas.
Toda naš Bog se kliče Bog ljubezni. Ta Bog je začetnik novega, drugačnega življenja je lepota, ki nikoli ne razočara; je popolnost.
Apostol Peter nastopi jasno, saj je le v zelo jasni besedi mogoče videti razliko med pravim in pokvečenim načinom življenja. Danes vidimo, da življenje ne odpušča. Kdor ne uspe, propade; kdor ne zmaga, je poražen; kdor ga polomi je kaznovan… ali pa mu njegov prestopek spregledajo. Bog pa ne spregleda prestopkov. Bog pristopi, se usmili in odpusti – dejavno odpusti!
Apostol Peter ve, po kateri miselni poti mora peljati to ljudstvo besede. Njegovi poslušalci so dobro poznali Sveto pismo, nihče pa jim ni povedal, kako naj jim pride do srca. Zato jih apostol Peter spomni na knjigo preroka Joela. Ta opisuje izvoljeno ljudstvo v hudem stanju – stanju odpada. Najprej Bog zagrozi s kaznijo, propadom, povračilom za greh. Toda to Bog naredi zato, ker ve, kaj bo storil. Bog po grožnji ljudstvu sam obnovi notranjo lepoto in sam da ljudstvu dobrote, ki bodo pomenile nek začetek rasti dobrega v ljudeh. In ko imajo ljudje izkušnjo dobrega jim Bog podari izkušnjo Duha. Duha razlije na svoje ljudstvo. To je popolnoma presežna izkušnja, ki človeku daje moč, da bi lahko sprejel novo življenje.
Kar pa se pri preroku Joelu zgodi v podobi in skrivnostno pa se na binkoštni dan zgodi osebno, neposredno in odkrito. To je polnost življenja, ki se razodene v svoji popolnosti. Binkoštni dan je veliko srečanje Boga, ki se kot Sveti Duh spusti na učence. Binkoštni dan ni dan navdiha, je dan srečanja med Bogom in človekom, morda celo dan združenja.
Peter v govoru pove, da je ravno Jezusova smrt tista, ki je človeku omogočila to srečanje. Medtem, ko je apostol Peter na svojega učitelja gledal le enostransko – kot na nekoga, ki mu lahko le omogoči bolj polno življenje, pa je sedaj videl, da je mogoče celotno življenje videti le preko Jezusove osebe. Vsa zgodovina, vsa stara zaveza je razložljiva z Jezusom Kristusom. Peter zato nadaljuje z zgodbo o kralju Davidu, ki je v zgodovini izvoljenega ljudstva resnična podoba velikega človeka. David kljub vsej veličini ni bil tisti na katerega življenju lahko utemeljimo svoje življenje. To je Jezus Kristus, ki je daroval svoje življenje in prelil svojo kri za polno življenje vseh ljudi.
Skupnost, ki je zbrana od Boga lahko živi samo na temelju take zastonjskosti in popolne božje razpoložljivosti. Številčno povečanje ni tisto, ki pomeni moč skupnosti. Povezanost z Bogom je tisto, ki je zares temeljno za to, da je bila prva Cerkev zares polna življenja.
V 1 Petrovem pismu, ki ga piše svoji skupnosti vidimo, kako je bil Peter resnično prvi pastir svoje črede. V svojem pismu jim govori, katere so najpomembnejše kreposti, ki jih mora zasledovati skupnost, če želi živeti življenje po božji volji. Ko je skupnost utemeljena na Kristusu se vse postavi na pravo mesto. Zato lahko razumemo Petra, ki celo trpljenje šteje kot nekaj, kar ni samo slabo ali samo prekletstvo, ki človeka zadane, ampak je trpljenje nekaj, kar nam pomaga spoznavati naše življenje tako kot v resnici je. Vsak kristjan, ki ga zadane bridkost naj se zgleduje po trpljenju Jezusa Kristusa, ki se je trpel kot nedolžen in nam tako prinesel novo življenje. Njegova žrtev in daritev sta nam prinesla popolnoma nov pogled na svet.
Vrh branja božje besede pa najdemo v evangeliju. Jezus sam sebe predstavlja kot vrata k ovcam. Ta podoba poudarja, da se Bog v veliki dobroti obrača na človeka. Podoba ovc ne označuje nevednosti ali nepomembnosti človeka. Nakazuje, da je človek deležen velike božje skrbi. Ta zgodba nadaljuje zgodbo o sleporojenem človeku, ki ga je Jezus ozdravil. To je velika zgodba evangelija, ki kaže na to, da je človek resnično lahko deležen božje pomoči. Toda v zakrknjenosti svojega srca lahko človek začne braniti tisto, kar ga v resnici vleče navzdol, ne pa na to, kar je Božje. Tako so ravnali tudi farizeji. Ozirali so se na to, kar jim je bilo dosegljivo, ne pa na Boga, ki bi jih lahko povzdignil.
