Božja beseda za 5. velikonočno nedeljo 2026.
Ko beremo apostolska dela od začetka lahko vzkliknemo: ena sama velika rast skupnosti, ki kar žari od vere in od moi Besede in Duha, ki se je naselil v tej skupnosti. Ta skupnost ni bila zbrana okoli ideje, kot se zbira kakšna politična stranka ali nogometni klub. Ta skupnost se je zbrala po božjem klicu in je bila polna Svetega Duha, ki je pokazal na lepoto razodetja in polnost usmiljenja živega Boga, ki se je odločil, da bo prebival s svojim ljudstvom in mu daroval svoje življenje.
Že besedilo apostolskih del je napisano tako, kakor bi bilo napisano v pomenskih valovih. Knjiga apostolskih del se začne z Jezusovim vnebohodom. Apostoli pri vnebohodu prejmejo Jezusove razlage in obljube. Nato gredo iz mesta vnebohoda in izvolijo novega apostola, da nadomestija Juda, ki je odpadel od apostolskega zbora. Nato nastopijo binkošti – prihod Svetega Duha. Na ta dan spregovori apostol Peter in se pokaže resničnega voditelja vseh Jezusovih učencev. Ob koncu Petrovega govora se zgodijo prva spreobrnjenja in nato za nas nekaj resnično pomembnega: opis prve krščanske skupnosti.
Pripoved se nadaljuje s tem, kako je po apostolih ozdravljen hromi. Ta čudež je podoben tistemu, o katerem smo brali v Janezovem evangeliju. Peter dobro pričuje, da je samo Jezus tisti, ki daje moč za taka dejanja.
Peter začne pričevati. Tokrat ne ob binkoštih, ampak kot del rasti Jezusove skupnosti. Ta skupnosti kaže, da je zares polna vere. Zato morata Peter in Janez odgovarjati pred velikim zborom. Z njima je v molitvi povezana prva krščanska skupnost. In na koncu te zgodbe je spet kakor povzetek – opis te prve krščanske skupnosti. Duhovnost in ljubezen Jezusovih učencev je bila tako velika, da so imeli skupno celo imetje.
Apostolska dela pa pokažejo tudi na prve težave. Ananija in Safira poskušata prelisičiti način življenja nove skupnosti. Toda na tem mestu se pokaže novost. Pravila niso več toga. Gre za velikodušnost in iskanje najboljšega dobrega. Prava dobrina ni imetje ampak resnica. Na ta način se zgodi, da je nova skupnost nepremagljiva. Z Jezusovo pomočjo skupnost premaguje celo nasilje nasprotnikov.
Odlomek, ki ga beremo na današnjo nedeljo govori o izvolitvi diakonov. Ker se je količina dela izjemno povečala, apostoli pa so vse delali iz predanosti Bogu in v službi skupnosti, sami niso opazili, da ne morejo opraviti vsega dela. Potrebno je bilo, da ta premislek opravi skupnost. Morda ta dogodek nekoliko spominja na tistega, ko je Mojzes sodil ljudstvo. Ker je bilo ljudi zelo veliko so “prihajali in odhajali” od jutra do večera. Toda tega dela je bilo za Mojzesa preveč. Zato je Mojzesov tast Jitro svetoval Mojzesu, naj si postavi namestnike (prim. 2 Mz 18,13-23). Morda je bilo tudi z diakoni tako. Toda pri diakonih ni šlo samo za delitev del. Šlo je za hrepenenje po tem, da bi se božja beseda širila in tudi za to, da bi se nadaljevala ista nezaustavljiva pot prve krščanske skupnosti. To je bila pot Duha.
Morda se nam zdi pripoved o izvolitvi diakonov preprosta. Toda odločitev ni enostavna. Zdi se, da so apostoli diakonom prepustili vsaj polovico svoje službe. In ta služba ni samo v praktičnih, vsakdanjih stvareh. Je v povezovanju skupnosti in skrbi za uboge. Zgodovinarji danes vedo, da je bila prva skupnost v delih ljubezni do bližnjega izjemno močna in je silovito rasla. Torej so apostoli diakonom prepustili najbolj kipeč del življenje akupnosti. Če med apostoli in diakoni ne bi bilo zelo tesne, zaupljive povezave, ki bi bila stkana z vezmi globoke vere, bi ta skupnost kar naenkrat postala prazna in brez moči.
Toda apostoli so vedeli, da nobene zunanja ureditev ne more odpreti tega, kar so prvi Jezusovi učenci delali navznoter. Ta notranja vez je bila globoka vera.
Apostol Peter ni bil brez napak. Že v času, ko se je učil od Jezusa, je bil zelo vihrav. Časi, ko se je sicer po nerodnosti želel postaviti celo pred Jezusa, so bili zares pomembni trenutki njegovega življenja. Petrova strahopetna zatajitev pa je bila le vrh vse nestanovitnosti, ki jo je Peter živel. Toda ko ga spremljamo v Apostolskih delih in tudi, ko beremo Petrova pisma se nam zdi, kakor, da beremo o nekem drugem človeku. To ni človek na katerega se ne bi mogli zanesti. To je človek, ki je vzel Jezusovo šolo zares, Svetemu Duhu pa je pustil, da ga je povsem prenovil. Peter nastopa kot človek, ki ve, kaj hoče. Skozi branje besedil o Petru in Petrovih pisem pa ugotovimo, kaj je sploh tisto, kar je pri njem odločilno. Dokler je Peter računal nase in trmasto vztrajal pri tem, da je on tisti, ki vodi svoje življenje, je velikokrat padel. Ko pa je sprejel božje vodstvo, ne da bi izgubil sebe, pa je spoznal, kaj je resnična osebna trdnost. To je lepota in upanje, ki ne osramoti.
Peter v pismu pove, da je Jezus več kot učitelj. Jezus je temelj njegovega bivanja in smer njegovega življenja. Jezus ga je zaznamoval s pečatom ljubezni. Pokazal mu je pot, kako se darovati in obenem sebe ne izgubiti. V Bogu je to mogoče. Apostol Peter pravi, da je Jezus temelj, na katerega lahko postavimo stavbo svojega življenja. Po drugi strani pa ta kamen postane razločevalec mimo katerega ni mogoče iti. Ljudje le v svoji človeški trmi poskušamo dokazati svoj prav. Morda nam lahko včasih deloma uspe. Zgodba našega življenja in zgodovina človeštva pa bo šla svojo pot in mi bomo pač izpadli iz te zgodbe. Apostol Peter pravi, da je Jezus kamen, na katerem se bomo razbili, če bomo trmasto vztrajali na napačni poti.
Evangelij nam pove nekaj zelo pomembnega. Jezus nam ni prinesel nekega novega nauka in neke nove obtežitve našega življenja. Prinesel nam je tisto, kar ga povezuje z njegovim očetom. To je čista ljubezen in popolna in svobodna edinost. Take popolnosti želi Jezus učiti živeti tudi nas. Ve, da smo slabotni in tega ne zmoremo. Zato nas v tako edinost vabi, da bi se je navzeli in jo z vsem srcem začutili.
