Priprava na 7. velikonočno nedeljo 2026.
Božja beseda za 7. velikonočno nedeljo 2026.
Prvi dogodek Apostolskih del je Jezusov vnebohod. To je trenutek, ko učenci doživijo posebno božje dejanje, saj Jezus ne stori ničesar, le to, da nadaljuje svojo pot.
Ko ljudje želimo nekaj narediti za druge opravimo neko delo, pošljemo kakšno darilo, nekaj naredimo za druge. Zelo nenavadno pa je, da nekaj naredimo za druge tako, da se umaknemo. Dejanje umika je v vnebohodu nekaj posebnega, a vendar govori o tem, da je umik nekaj, kar lahko človek stori za drugega.
Ko se ljudje umaknemo, to storimo zaradi užaljenosti ali zato, ker se čutimo poražene. Le redko se za to odločimo takrat, ko aktivno želimo storiti kaj dobrega. Pa vendar je ravno dejanje umika nekaj, kar kaže na celovitost našega življenja. Ko se rodimo se mora naša družina na nek način umakniti, da naredi prostor za novega člana. Ko otrok dozori in postane odrasel se morajo starši umakniti in le od daleč opazovati njegovo življenje če ne želijo, da bi ta njihov otrok za vedno ostal nezrel. Samo zaupanje in molitev še povezuje starše in otroka, ki je odrasel. Vse ostalo je škodljivo.
Zadnje dejanje umika pa je naša človeška smrt. Kako lepo je, če človek “zna umreti”, kar pomeni, da je zna svoje življenje zaključiti, postopoma zapreti svoja poglavja delovanje, z odpuščanjem zaključiti svoje odnose in se počasi posloviti, ko pride njegov čas. Če mu to le ni preprečeno s kakšno nenadno smrtjo je resnično čudovito, če zna človek oditi, se umakniti in ob svoji smreti nakazati, kako je vse naše življenje velika celovitost v kateri živimo. Ko se umaknemo iz ljubezni s tem nekaj sporočimo. Sporočilo je to, da je živeti vredno, da je življenje sveto in ima svoj pomen. Aktivni umik ob koncu življenja, tudi priznanje, da v jeseni življenja nekaterih del ne zmoremo več, je čudovito sporočilo, da je življenje samo na sebi sveto in ni vredno samo takrat, kadar proizvaja in je stvarno koristno. Odhod človeka, ki sprejme celo svojo smrt pokaže, da je ta človek nekam odpravlja in vero v to, da se odpravlja v čudovito okolje božje prisotnosti. Tudi sveti Frančišek Asiški je ob svoji smrti poimenoval konec svojega življenja sestra smrt in na ta način spremenil smrt v veliko noč svojega življenja.
Jezusov odhod ali umik je tako dejanje. Jezus s svojim vnebohodom posveti preteklost, ki jo živel na zemlji in tisto preteklost, ki jo je božje ljudstvo živelo skozi vso zgodovino. To pokaže tudi preko podob, ki spremljajo trenutke vnebohoda.
Jezusov vnebohod se zgodi na gori. Na gorah so se dogajale resnično velike stvari v življenju izvoljenega ljudstva. Abraham je na gori daroval svojega sina, Mojzes je na gori srečal Boga, Jezus se je na gori spremenil, na oljski gori trpel krvavi pot, ki je pravzaprav duhovno trpljenje v celoti, na koncu na gori Golgoti trpel in umrl, ter izročil Duha. Gora je v judovski zgodovini tudi kraj, ki je nekoliko umaknjen iz vrveža sveta, varna pred krvoloki tega sveta in tudi kraj razdora in odpada. Vsekakor je gora kraj, kjer se bije duhovni boj.
Jezus ravno na gori odide v nebo in na ta način pove učencem, da je to dejanje globoko duhovno. Odide proti Očetu o katerim jim je ves čas govoril in jim obljubi Svetega Duha.
Če je Jezus storil dejanje, ki je polno pomena, dejanje, ki je pravo bogastvo upanja in življenja ter vrhunec zgodovine, pa so učenci postavljeni pred veliko preizkušnjo. Kako naj nadaljujejo to veliko dogajanje, ki ga je začel njihov učitelj in Gospod? Ljudem je to nemogoče. Toda njihova srca že gorijo v njih in zato se učenci že spreminjajo v to, kar bodo postali v polnosti, po prihodu Svetega Duha. Namesto velikih dejanj storijo nekaj preprostega. Zberejo se. Zberejo se v polnem številu, čeprav je to število nepopolno. Juda namreč ni več. Sveto pismo jih vse poimenuje in s tem poudari pomembnost njihove prisotnosti. Vsak šteje, vsak izmed njih je nekdo! Ta zbor je prva Cerkev. To preprosto dejanje ponavljamo kristjani že 2000 let. Preprosto se zbiramo in darujemo Bogu hvalno daritev. To je naš preprost odgovor na velika dejanja živega Boga.
Tudi psalm nam govori zgodbo, ki je polna veselja. Psalmist čuti popolno zavetje v Gospodovih rokah in ve, da ga Bog neprestano varuje. Psalmist si želi, da bi ta odnos do Boga trajal večno in v njem vidi temelj svojega življenja. Kakor Jezus v evangeliju, ki pravi, da ga njegove ovce spoznajo po glasu, tako si psalmist želi, da bi bila beseda tista, ki bi povezovala njega in živega Boga.
Iz nedelje v nedeljo je pismo apostola Petra vedno bolj jasno. Prvak apostolov v današnjem odlomku opiše kristjana, ki je resnično novi človek. Tuje mu je narediti nekaj takega, kar počnejo ljudje, ki ne verujejo v Kristusa. grehi v katere zapade človek, ki je brez Boga, bi morali biti kristjanu docela tuji. Če trpimo, moramo trpeti zato, ker delamo prav. In to trpljenje radovoljno nosimo. Ta odlomek Petrovega pisma pričuje, da je apostol zelo dobro sprejel Jezusove besede blagra: blagor vas, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Ta blagor je v Petru sedaj povsem dozorel in sedaj Peter ve, kaj ta blagor v resnici pomeni. Nekoč je Peter pred preganjanjem zgolj bežal.
Zadnji del branja božje besede je vrh božjega razodevanja. Jezusova velikoduhovniška molitev je Božjega razodevanja človeku. V tej molitvi ni nič čudežno nedosegljivega. V njej je občudovanja vredna ljubezen in čista bližina. Bog misli na nas, nas spremlja in nas vabi, da bi bili z njim. V tej molitvi se jasno vidi razlog, zakaj Bog prihaja k nam. Zato, da bi nas lahko v življenju spremljal in nas ljubil ter povabil v objem božje ljubezni. To v nas obnavlja čudovito dostojanstvo, ki ga Bog daje vsakemu človeku.
