Odlomke božje besede, ki jih beremo to nedeljo bi lahko zlahka brali kot površno pripoved o prikazovanjih Boga, o razodevanjih nadnaravnega bitja, ki se v svoji vsemogočnosti prikazuje ljudem, da bi jim pokazal, kaj lahko stori v svoji veličini. Toda pomen teh zgodb je veliko globlji kot bi si lahko mislili na prvi pogled.
V prvem berilu srečamo Abrahama. Abramu Bog še ni spremenil imena in nosi še staro ime Abram. Abram doživi veliko prelomnico svojega življenja. Bog se ozre nanj in ga pokliče iz ura na Kaldejskem, da bi šel v deželo, ki mu jo je Bog pokazal. Bog mu obljubi, da bodo v njem “blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji” (1. Maz 12, 3).
Toda ta pot ni potekala lahkotno. Ob nenehnem spopadanju s vsakodnevno zahtevnostjo puščave in negotovostjo ob iskanju poti se zgodi, da nastopi še lakota. Ker je Abram moral skrbeti za vse ljudi, ki so bili z njim in njihovo živino, se je odpravil v Egipt, kjer je dobil osnovna sredstva za preživljanje. Ob tem se je srečal z zelo ostrimi življenjskimi odločitvami, ki se segala v sam temelj njegovega odnosa do življenja. Ob tem je bila gotovo na preizkušnji tudi njegova vera.
Ko se konča egiptovski del njegove poti pa nastopi v resnici ravno tako ostra težava, če ne še hujša. Na poti pride do nesoglasja med Abramom in njegovi bratom Lotom. To nesoglasje se izrazi v sporih med Lotovini in Abramovimi pastirji. Abram se odloči za ločitev. Če danes gledamo na zrelo ločevanje tekom osebnega življenja, ki ni trganje odnosov, ampak rast, lahko razumemo Abrama, ki vidi temelj svoje prihodnosti predvsem v Bogu in njegovi obljubi. Ne izbere si dežele, ki bi mu obetala srečo. Bratu Lotu dovoli, da si izbere tisti del zemlje, ki si jo želi. In brat Lot zi izbere najrodovitnejši del zemlje. Abram si izbere tisti preostalo zemljo. Bog mu takrat da obljubo, da bo vso deželo dal njemu v last.
Nato nastopi obdobje vojn, ki se odvijajo precej kaotično. Čeprav smo navajeni, da se Abraham v svojem življenju izkaže predvsem v veri in v svoji skrbi za svojo rodovino, pa se med vojno Abram izkaže kot vojščak. Ko vojska zajame njegovega brata Lota izbere izurjene može in ga reši. Očitno pa je ta zmaga pomenila veliko več kot samo vojaški dosežek. Ko se vrača z zmage, ga srečata dva kralja. Sodomski kralj in Šalemski kralj Melkizadek, ki je bil duhovnik Boga najvišjega. Ta Abrama počasti in ga blagoslovi. Srečanje z Melkizedekom ostane do današnjih dni podoba srečanja z živim Bogom. Melkizedeka omenjamo celo v 1. evharistični molitvi kot zgled čistega odnosa do živega Boga. Po teh pretresljivih dogodkih, ki so bili tudi polni blagoslova, pa pride Abrahamu božja obljuba. Abraham izrazi Gospodu svojo žalost, saj še nima potomcev. Bog pa mu obljubi, da bo imel toliko potomcev, kolikor je zvezd na nebu in imel bo vso deželo. Bog Abramu naroči, naj daruje daritev in mu pošlje sporočilo v videnju. Toda to videnje je sporočilo božjega veličastva in božje bližine. Abram daritev pripravi, a v tem ni moči daritve. Moč je v čistem pogovoru z Bogom, ki se zgodi v temi.
Abramovo življenje poteka naprej. Zdi se, kot da na enak način. Toda Abram je zaznamovan z božjo obljubo.
O tesni božji bližini govori tudi 27. psalm, ki ga bomo prepevali med berili in ga že dolgo poznamo po odpevu: Gospod je moja luč in moja rešitev. Prvi del psalma je izraz življenjskega okolja, kjer psalmist doživlja razne stiske in v Gospodu vidi rešitev. Nato pa se psalm spremeni v oseben dialog z Bogom, v katerem psalmist čuti božjo bližino in pomoč, predvsem pa svoje mesto vidi pred Bogom. Besedilo psalma pa doživi svojevrsten vrhunec v strašni človekovi izkušnji, ki je obenem čudovita. Če bi me oče in mati zapustila, bi me sprejela tvoja ljubezen, tako moli psalmist. Bližino Boga primerja težki izkušnji. Izkušnja je nekaj, kar nas močno zaznamuje. Božji dotik pa je še močnejši.
Apostol Pavel se v pismu Filipljanom znajde na tankem ledu. Ali ni človek, ki kliče k temu, da bi ga drugi posnemali nekoliko napuhnjen? Kdo si sploh upa predlagati kaj takega? Ali ne bi bilo bolje, da bi z vsem, kar je, apostol usmeril pogled svojih vernikov na Jezusa? Toda to ni običajen samoljuben klic nekega človeka. Apostol Pavel v predzgodbi pove na kaj se je včasih zanašal. To je bil njegov rod, njegovo znanje, njegov narod in izvoljenost od Boga, ki je krasila člane izvoljenega ljudstva. Sedaj pa se ne sklicuje več na vse te stvari. Sklicuje se na kristusov križ. Ta križ pa lahko ostane nekaj abstraktnega, nedorečenega, če ne bi apostol samega sebe zastavil kot gradivo, da bi ta križ v sodobnem svetu dobil podobo. Pavlova beseda ni neka zbirka modrosti. Je vztrajanje v Jezusovi ljubezni do konca, do krvi. In v luči te popolne predanosti apostol kliče učence, naj ga posnemajo.
Vrh vsake božje besede pa je evangelij. Potem, ko smo v prvi postni nedelji prisluhnili skušnjavam, ki jih je hudič Jezusu postavil v puščavi, pa sedaj spremljamo Jezusa na gori. Gora je v svetem pismu velikokrat prebivališče Boga. Tako je Mojzes srečal Boga, ko je prejel božje zapovedi. Mojzesova knjiga priča, da se je bliskalo na gori. Morda je to bliskanje blizu belini, ki je obdajala Jezusa na gori spremenjenja. Jezus je novi Mojzes, ki pa svojemu ljudstvu ni prinesel le 10 božjih zapovedi ampak mu je prinesel novo življenje.
p. Bogdan Rus
14. marec 2025
